sreda, 19. november 2008

Razgaljeni Pariz

Ok ok... Vem da je težko brat u angleščini. Sicer ne odstopam od mojega navdušenega pisanja v angleščini, pa tokrat naj bo. Za vse moje prijatelje, ki že dolgo čakate na poročilo iz Francije ;)
In... Vse skupi se je začelo k sva bla odložena na Ljubljanski železnici. Eno uro do prihoda vlaka. Pa sva šla med klošarje v čakalnco.. Kako te lahko takšni prizori užalostijo! Jah pač, takšna sem. Mene to gane. Da nekdo nima za čaj, jaz pa potujem pri 18h.
Ampak tako pač je.
Vozila sva se skoraj 6 ur v mrzlem vagončku, kjer nekako nisva mogla zaspat.. Zato sva nekje blizu Benetk najela sobo v hotelu z eno * in cel dan Italije prespala :)
Prvotni načrt je bil sicer ogled Benetk.. No, ampak potem bi pa že skoraj dobila kakšno sladkorno (Benetke plus Pariz obenem:))
Let je bil zvečer iz Trevisa, za las sva ujela bus, ki pelje na letališče. V Pariz sva prispela okrog 10h in imela prekleto srečo, da sva srečala starejši slovenski parček, ki nama je povedal da se v bistvu nahajamo še dokaj daleč stran od mesta in da morava ujet en in edini bus ki tja pelje...
Po 2 urah sva z natančnimi Stephanovimi navodili prispela točno v njegov blok. No, ne čisto, ker se nisva spomnila kaj pomeni "court yard", sva pozvonila napačno... Hehe. Pa smo se potem le našli.
Zaspimo...
Čeprav sem bila nad "Couch surffingom" najprej malo zaskrbljena, je Rok res super "pošlihtu" stvari. Stephan je bil totalni car, moški 30h let, urejen parižan ki je živel v prekleto dragem stanovanju (čeprav ni bilo zelo veliko). Ampak tam je tudi višji standard in vse kar paše zraven.
Bila je že sobota in vzel si je prosto v službi, da bo lahko z nama. Lepa gesta ane? Pa sva vseeno hotela biti vsaj prvi dan malo sama. In sva šla. Na Eifflov stolp, kam pa:)
Dobr razgled, ampak ne vem zakaj sem pričakovala več... Bila je megla in nisva šla do vrha. Sva pa šla zato do vrha pri kosilu. Ja, v neki dragi restavraciji naju je dobesedno vrglo na rit, ko sva v roke dobila račun. Pa dobro, bila sva začetnika- takrat:)
Popoldan smo se odpravili malo v šoping za hrano, proti večeru pa malo v lajf. Ker tam skos dogaja, bi rekel Jullian. No, podrobnosti ne bom opisovala. Je bilo pa noro in prvič sem se počutila kot domačinka:D
V nedeljo smo spali dlje, ker se je prestavila ura in ker smo ga žural. Z Rokom sva mu skuhala slovensko nedeljsko tradicionalno domače kosilo. Bil je navdušen, ni pa mu blo jasno, kako lahko krompir, meso in solato jemo skupaj... Pa še juho povrhu??
Stephan je totalno zanimiv človek. Designer za plakate in reklame in te fore .Že od nekdaj živi v Parizu, njegov oče pa je lastnik vinograda na podeželju, zato je dober poznavalec vin. Bil je profesor na Art univerzi v Parizu, vodil je tut razne demonstracije itd.. Imel noro dolge blond lase. Sedaj je pobrit, tako deluje precej resnejši moški. Ima super službo v kateri uživa (med malico se lahko vozijo s kanuji po firmi ker to baje sprošča) =). Ok.
Po kosilu sva šla malo v park, ki je bil zgrajen na porušeni prvi tovarni Citroena na svetu. Sedaj je razdeljen na več delov in različnih kotičkov, kamor se lahko ljudje dobesedno umaknejo pred ne samo mestnim vrvežem, ampak tudi ljudmi, ki so tudi v parku. Najbolj prisrčen mi je bil Japonski kotiček, ki je bil zares nekaj posebnega... In vse tako okusno urejeno da te postane kar sram čemu mi pravimo park (npr. Celjski).
Proti večeru nas je Charlotte zvlekla na super art razstavo na drugi konec mesta (sem omenila, da se iz ene strani mesta na drugo pešači 2 al 3 ure?)
Charlotte je sicer simpatična ženska poznejših tridesetih, borka za pravice ljudi ki so po krivem zaprti. Je resnično tipična parižanka, lena, govori le tisto, kar se ji da. Ima peščeno blond lase in čisto posebno govorico telesa. Za razliko od Stephana obvlada angleško, in to tako, da opusti francoski naglas, kar se mi je na trenutke zdelo malo fejk.
Ko smo si vse pogledali (navdušeni, navdušeni, navdušeni), se nam še ni ljubilo domov. Nismo imeli dovolj. Šli smo do občine, kjer sem se spoznala z Jullianom.. Mimo grede, ko smo pri občini, sem omenila da je župan gej? Meni se zdi naravnost fantastično in napredno. Ustavili smo še pri Notre Dam, pa zajadrali še v latinsko četrt... Pa na kebab, jasno. Res je izgledal kot tapravi Quasimmodo! Je neodvisen, z večnim nasmeškom na ustnicah. Če mu služba ne diši več, jo pač preprosto zamenja! Cel večer pa je nekako potekal v znamenju Kube, saj sta jo s Stephanom nedavno obiskala.
Ponedeljek je bil v znamenju nasprotij... Najprej smo jo mahnili na Free-market, kjer imajo res, ampak res poceni šaro. Nakit. Obleke. Kar hočeš. Nato pa še na Champs Elisses, kjer si je moj prefinjen ženski okus le lahko dal duška... V trgovini Luisa Vitonnija, ja!
Zvečer sva se z Rokom dogovorila za shooting pri slavoloku, pa naju je presenetil dež. Zato sva ga nekako za silo izpeljala kar v notranjosti Louvra, kamor se sploh lahko pretihotapiš zvečer.
Naslednji dan sva nameravala izvesti razvpiti trip v dejansko notranjost Louvra, pa se je izkazalo, da se je ta dan neka velika živina odločila imet nekakšen event notri.
Pa sva šla... In še dobro da sva šla!
La Defense je bil ta dan noro obsijan s soncem, poslovneži so kot marljive mravljice tekali naokrog. Vse je kar kipelo od življenja! Bilo je res nepozabno. Zleknila sem se na neskončne bele stopnice z glasbo v ušesih, ter opazovala ves ta vrvež pod menoj. Navdajal me je z neverjetno pozitivno energijo in mi priklical nasmešek na obraz za cel dan.
Naslednji dan pa se je Louvre končno vdal. Nemogoče ga je prehodit, res. Čeprav naj bi bila nekakšna športnica, me je tole postopanje dejansko ubilo! Je bilo pa vsekakor vredno. Rada imam umetnost in če bi lahko, bi prišla vsak dan in si ga pomalem in počasi ogledovala. Kdo ve, mogoče pa enkrat, ko bom živela v Parizu! :)
In zadnji dan sva se zgodaj poslovila od Stephana, in vzela kovčke s sabo v mesto. Solze. Fanta sta se še nekako zadrževala, jaz pa sem le dekle. Res najbolj pristen in impresionanten človek, kar sem jih zadnja leta spoznala. Preden sva še zadnjič stopila skozi tista njegova klišejska rdeča vrata, smo se objeli. Med nami se je bila zares spletla tista pristna, prijateljska vez.
In sva s culico na rami odšla. Zapravila še zadnje fičnike, ki sva jih premogla in odletela proti domu.
Zadošča, če zaključim s preprosto mislijo "Traveling broadens the mind"?

1 komentarji:

manca pravi ...

všeč mi je ^^
ko sm bla kr 'zram' vaju v parizu ko sm tole brala :D pa pol kar si mi že prej povedla... najlepš ^^
res maš fajni blog a veš :D