sreda, 28. januar 2009

SAMO ŠE 2X SPAT!!

Ja, zares še samo danes in jutri zatisnem oči, in... TUKAJ BO!!! Moj maturantski ples seveda. Bolj ko gre pričakovanje proti koncu, bolj s sošolci ne moremo verjet... Da se nam bo zares zgodilo! Pravzaprav res še ni dolgo tega, ko smo prestrašeni "fazančki" prvič ugledali ekonomsko luč in Zmaja... Ja, ja, vsi dobro vedo kaj mislim s tem!
Prav nestrpna sem že... Da oblečem mojo dolgo pričakovano oblekico, nataknem vrtoglavo visoke petke, nadanem rokavice in uhančke, nališpam obraz... In se zavrtim v noč, ki niti najmanj ne dvomim da ne bo polna smeha, solz, plesa, poljubčkov, pogledov ponosnih atijev... :D
In ja, težko pričakovani ples z ravnateljem. Sem tudi ponosna, da sem bila izbrana.

Upam le, da me zdravje ne pusti na cedilu. Včeraj sem se šla veselo kopat s sošolci, danes pa sva z Borom vodila sejem učnih podjetij v Golovcu, kjer je za nameček še dve debeli urici veselo pihalo po naju. Ta teden je zakon! Ju3 je generalka, pa nekje moram še eno torbico "ujagat", pa razdelit vabila vsem mojim povabljencim (ekonomska organizacija, se razume), itd.

Res ga že nestrpno pričakujem. Pravzaprav sem "čekirala sceno" že na kar nekaj maturantskih plesih, a nobeden od njih ni bil prav Moj.
Zato Moj, pripravi se. Prihajamo!!!

sobota, 24. januar 2009

La precencia de Cyntia

Tih, žgoč dan. Zemlja vpije po vodi, a te nikjer.
V sobi prijeten hlad. Odprta balkonska vrata, skozi katera se igrajo dolge, sveže bele zavese. Vse izgleda tako zračno in sveže, kot da sobane ne bi obdajali stari in že oguljeni kosi pohištva. Na sredi prostornost ubija stara, velika železna postelja, ki je skrbno prekrita s snežno belimi pregrinjali. Blazine in ostala mehkoba na njej jo delajo tako pošteno... Pa vendar bi ta stara postelja, če bi znala govoriti, povedala tisoče in miljijone zgodb...

Na ulici je izgledala kot povprečno dekle iz Leblona. Kolikor je dekle iz Ria sploh lahko povprečno. Zanjo to vsekakor ni držalo. Imela je dolge, temne lase. Rahli kodri so ji poplesavali v vetru. Njene oči so bile izrazito zelene, po mami. Koža ji je dišala po morju, vračala se je s plaže.
V hišo je prišla pozno popoldne. Kako lepo je bilo imeti svojo hišo! Sesedla se je na posteljo, zavzdihnila, prižgala cigaret in zopet opazovala Zezinha skozi odprta balkonska vrata. Ta "smrkavec" ji je pošteno buril duha in nemir med njenimi stegni...
Nihče ni vedel, kdo je, od kod je prišla ter kje dobiva denar, da živi sama. Bila je rosno mlada, ujeta nekje med deklico in žensko.

Napol v nekakšni omami je zaslišala korake. Bil je on. Moral je biti on. Naglo se je ulegla, odkrila rahlo zagorela stegna in se naredila da spi. Tako jo ima najraje.
Stopil je v največjo sobo v hiši in jo zagledal pred sabo. Razgaljeno, pokrito le z nekaj kosi nekakšnega belega blaga... Niti ni znal presoditi kakšno obleko nosi, niti ga ni zanimalo. Stopil je do nje, zgrabil jo je in si jo nahitro vzel, in še preden je Zezinho mogel videti zaključek, je prižgal cigareto in se usedel na rob postelje. Ona je storila enako. "Zakaj si danes tako zgoden?" ga je vprašala s tistim kančkom dvoma v očeh. "Oditi moram, pozen sem."
Natančno je že poznala vse njegove odgovore. Domov mora, jasno. Doma bi moral biti. Venomer bi moral biti doma.

Bil je resen človek v zrelih letih. Njegov šarm še zdavnaj ni zamrl, in tisti že skoraj čisto sivi lasje so ga delali privlačnega. Imel je izklesano postavo in nevaren pogled. Njegove močne roke so bile v mladosti navajene trdega dela. Še vedno pa je bil strasten in temperamenten, celo hudo vzkipljiv na trenutke.
Spoznala ga je nekoč na vrtni zabavi nekje v predmestju. Zabavi, ki jo je na njihovem posestvu pripravila njegova žena. Camilla je bila njena nova prijateljica in njegova hči. Tako sta se spoznala. Tako so se njine oči tiste noči srečale v soju bakel. Že dolgo pri sebi doma ni videl česa tako mladostnega, dehtečega in brhkega.

Na zabavi je bilo ogromno ljudi, hrane, pijače, bazen, glasba, ogenj. Bila je mlada in energična, rada je spoznavala nove ljudi. To je tudi tam počela, vse dokler ga ni zagledala. In drugič. In tretjič.Opazoval jo je. Opazila je njegov poželjiv pogled.To jo je vedno zabavalo. "Že dolgo nisem imela moškega", je pomislila in stekla v temo.
Sprehodila se je skozi odprt hlev, ne daleč stran od prizorišča. Malo si je želela zadihat... Nakar so jo zgrabile nekakšne močne roke:"Kaj za vraga počneš tu, smrklja?!" Nasmehnila se mu je in za trenutek ga je imelo, da bi jo udaril. Nihče se na njegove grožnje ne nasmeji. To ga je razkačilo. "A boš že povedala, s kakšnimi nameni se sprehajaš med tujimi konji, na tujem posestvu?!" Še zadnjič se je nasmehnila in zbežala v noč.

Ko jo je Camilla naslednjič povabila, je bil sončen in vročičen dan. Oblekli sta kopalke in nameravali dan preživeti ob bazenu. Pridružila se jima je tudi Lucia, njegova žena. Pogovarjala se je s puncama in ju spraševala o šoli. Camilla je bila v primerjavi s Cyntio resnično povprečno dekle. Cintia je hočeš nočeš izstopala. Ko je Antonio proti večeru prišel domov, je nameraval dokončati delo. Pa si je premislil.. Šel je pozdravit hči in ženo na vrt, a tam je bila tudi ona... To je v njem zbudilo nekakšno hudo jezo. Vsa privlačna je plavala na blazini, tik ob njegovi ženi. Za hip se mu je vse pred očmi ustavilo, in videl je samo njeno popolno telo... Takrat še snežno belo kožo, kapljice, ki so povzele tja, kamor ne bi smele... In prsi! Imela je najčudovitejše in najlepše oblikovane prsi, kar jih je kdaj videl. "Naredil bi jo žensko!" si je mislil. A ni vedel...

Ni vedel da bo prišlo tako daleč. Na naslednji zabavi je zopet zbežala v temo, a tokrat ni naletela le na močne roke.. Zgrabil jo je in vrgel na seno. Strgal ji je srajčko pod katero ni imela ničesar. Igrivo se mu je nasmejala, a usta ji je pokril z roko, da ju ne bi kdo slišal. Močno jo je privil k sebi in njen vonj ga je delal vražjega, obsedenega... Z roko ji je napol grobo segel pod krilo in tudi to je bilo vse, kar je imela na sebi...

Tako je večkrat, kar brez povabila prihajal v njeno hišo. Si jo vedno drugače vzel, vedno bolj divje. Njej je bilo v zadovoljstvo, na nek način ga je občudovala.
Srečanja so bila še posebej v zadovoljstvo sosedovemu fantu, ki je vseskozi delal in delal doma, naposled pa se je le naskrivaj splazil do okna, pri katerem je vso situacijo lahko opazoval. Najprej mu je bilo tuje, neprijetno. Kasneje si jo je ogledoval vsak dan. Poznaval je njene navade in vedel, da doma najraje ne nosi drugega kot samo hlačke. Bil je čisto nasprotje Antonia- mlad, neizkušen, zaletav in sramežljiv. Vseeno se je bil za svoja leta že kar dodobra razvil in razrastel.
Nekoč ga je dobila. Nasmehnila se mu je in mu pokazala prsi. Skoraj ga je kap. S prstom mu je nakazala naj pride k njej. Bila je soparna, medla noč. Čez ulico je pohitel do vrat. Spomnil se je zgodbice iz otroštva, ki so jo pripovedovale sosednje gospe. Da v tej hiši straši. Da je nihče noče kupiti, saj naj bi notri ljubimec nekoč umoril mlado dekle. Domačini tega dela mesta so močno verjeli v to.
Vrata so bila odklenjena in s strahom je stopil noter. Počasi je načel stopnice, nakar ga je spreletel srh, a ne pred hišo, temveč pred njo. Hotel je zbežati.. Pa si je premislil. Ko je premagal stopnice je stopil v sobo iz katere je prihajal soj sveč. Ležala je na postelji, ovita v brisačo.
"Izgleda, kot da si videl duha, Zezinho." Je odvrnila mirno. "Si mi prinesel, za kar sem te zadnjič prosila?"
Mel si je roke in jecljaje spravil iz sebe samo:"Ne gospa."
"Kaj torej počneš tu? Kaj tako buljiš? Še nisi nikoli videl ženskega telesa?"
Čez nekaj časa je odločno odkimal.
"Pa bi ga rad?"
Skomignil je z rameni.
Odvrgla je brisačo in se gola ulegla na posteljo.
"Koliko si star?"
"16 gospa."
"Kakšna gospa neki, samo dve leti sem starejša od tebe! Od sedaj naprej sva na ti, velja?"
Segla mu je v roko in ga potegnila k sebi.


Se nadaljuje...


P.S. Posvečeno tebi, D.
Hvala za inspiracijo in pregovarjanje da objavim!

sreda, 21. januar 2009

Moja Inge

Hja...
Težko pišem, a moram priznat, da me že pošteno tišči, saj že kar lep čas nisem objavila kakšne zgodbe. No, zgodbice, Dejan :) Zagotovo v bljižnji prihodnosti!
Ok, bistvo.
Ležim doma, z 39 vročine, vnetjem dihal in bolečim trebuščkom. Hmh. Kam je šla moja odpornost letos? Z zdravnikom sva že skoraj na ti, brez heca. In strašno mi je hudo kadar moram kar ležat.
In ja. Tukaj je! Moja super oblekca za na maturantski ples, seveda. Blue coctail dress. V pravem pomenu. Kratka in sladka. Moj angel v sili, Irena, me je danes zjutraj kar najlepše prebudila v ta siv in razmočen dan. V Ljubljani je našla točno tiste rokavičke, ki sem jih že vseskozi iskala! Tako je moj out-fit nekako zaključen. Reportaža o vsem dogajanju seveda sledi, zakaj bi torej sedaj po nepotrebnem izgubljala besede?

Pravzaprav veliko razmišljam, sedaj, ko imam čas. Ponavadi se mi neprestano kam mudi, imam obveznosti, šolo, učenje, neprestano me kdo kliče itd itd. Inge se mi vedno nasmehne in doda: "Urš, ti si res--- " pa malo počaka, in vedno sledi kakšna opazka. Sem bi zagotovo dodala "prezaposlena" ali pa "preobremenjena" ali pa "ena taprava slika". Joj, res jo imam rada. Ne dolgo tega je praznovala svoj 19. rojstni dan. 19.!!!! Kam gredo leta? Še pred parimi minutami sva bili dve navihani deklici, ki sta se učiteljici v podaljšanem bivanju zlagali, da sta mamici naročili, da morata domov vsak dan že ob 2h. In tako sta smrkljici ob 2h vsak dan veselo zapustili oddelek in odšli na drevo pred šolo. Ja, na drevo! In iz njega opazovali fante, ki so čakali na avtobus pred šolo... Heh. Inge si je nekoč gor zlomila roko in bilo mi je zelo žal, saj sem vedela da sem deloma kriva tudi jaz... Tako ali tako pa so naju po nekaj mesecih krvavo razkrinkali. Kakopak, ubogi devetletnici. Suzi. Suzana Kvas. Se še spomniš? Bila je močna in s klovnastimi lasmi, odločnega karakterja, a vseeno prijazna, nekakšna dobričina.
Ali tvojega prvega šolskega dne pri nas. Drugi razred, dve sošolki na novo. Mami mi je zjutraj povedala, da pride k nam neka Inge, sodelavkina hči.
V razredu se nobeden nekako ni zmenil zanju...Pa poskusimo! Vedno sem bila družabna in za sklepanje novih poznanstev... A je vseeno ena izmed njiju gledala tako grdo, da sem najprej poskusila srečo pri drugi. In srčno upala da je ona Inge! A bila je Maja. In čeprav takrat nisem bila zadovoljna s tem, in sem le stežka zbrala pogum, da sem pristopila še k tebi, k mrkemu obrazu. In prav ta obraz se je izkazal za pravega. In prav ta obraz me spremlja že 10 let in me ni še nikoli pustil na cedilu, kot toliko drugih!
Sva se pa večkrat spričkali. In bilo mi je všeč, veš... Ker sem te občudovala in ker si se znala super kregat in ker si izgledala res grozno kadar si se. In marsikatero lastnost ali besedo sem ti ukradla, in jo potem uporabila pri naslednjem kreganju. :D In seveda imaš še vedno to čast, da si edina punca ki sem se kdajkoli stepla z njo! Pa tudi za to nisva bili krivi čisto sami. In mislim da je to tudi eden večjih spominov našega razreda iz oš, saj se vsi smejijo na račun te zgodbice. Predvsem midve!
Da najinih vraževernih obredov sploh ne omenjam. Pa najinih tajnih pogovorov po telefonu, pa zmenkov v parku, češ, da se po telefonu tega ne moreva pogovarjat (vpliv mehiških nadaljevank s katerimi sva bili v tistih časih obsedeni). Itd itd itd...

Ingica, še enkrat vse naj naj! To je še moje zadnje, malo zamudniško darilo. Saj veš, da ti letos še nisem napisala pisma kot vsako leto ane?

Ne zanima me, kaj o meni menijo ljudje, ki me ne poznajo dovolj.
Gane pa me, kar o meni menijo tisti, ki me poznajo zelo dobro, moji prijatelji.

Rada te imam!

sreda, 7. januar 2009

An old man
turned ninety-eight.
He won the lottery
and died the next day.

It's a black fly
in your Chardonnay.
It's a death row pardon
two minutes too late.

And isn't it ironic...
Don't you think?

It's like rain
on your wedding day.
It's a free ride
when you've already paid.
It's the good advice
that you just didn't take.

Who would've thought... It figures.

Mr. Play It Safe
was afraid to fly.
He packed his suitcase
and kissed his kids goodbye.
He waited his whole damn life
to take that flight,
and as the plane crashed down
he thought:
"Well isn't this nice..."

And isn't it ironic...
Don't you think?

Well life has a funny way
of sneaking up on you.
When you think everything's okay
and everything's going right.
And life has a funny way
of helping you out when
you think everything's gone wrong
and everything blows up.

In your face.

A traffic jam
when you're already late.
A no-smoking sign
on your cigarette break.
It's like ten thousVelikost pisaveand spoons
when all you need is a knife.
It's meeting the man of my dreams =)
And then meeting his beautiful wife. =(

And isn't it ironic...
Don't you think?

A little too ironic...
And, yeah, I really do think...

Life has a funny way
of sneaking up on you.
Life has a funny, funny way
of helping you out.
Helping you out...