sobota, 24. januar 2009

La precencia de Cyntia

Tih, žgoč dan. Zemlja vpije po vodi, a te nikjer.
V sobi prijeten hlad. Odprta balkonska vrata, skozi katera se igrajo dolge, sveže bele zavese. Vse izgleda tako zračno in sveže, kot da sobane ne bi obdajali stari in že oguljeni kosi pohištva. Na sredi prostornost ubija stara, velika železna postelja, ki je skrbno prekrita s snežno belimi pregrinjali. Blazine in ostala mehkoba na njej jo delajo tako pošteno... Pa vendar bi ta stara postelja, če bi znala govoriti, povedala tisoče in miljijone zgodb...

Na ulici je izgledala kot povprečno dekle iz Leblona. Kolikor je dekle iz Ria sploh lahko povprečno. Zanjo to vsekakor ni držalo. Imela je dolge, temne lase. Rahli kodri so ji poplesavali v vetru. Njene oči so bile izrazito zelene, po mami. Koža ji je dišala po morju, vračala se je s plaže.
V hišo je prišla pozno popoldne. Kako lepo je bilo imeti svojo hišo! Sesedla se je na posteljo, zavzdihnila, prižgala cigaret in zopet opazovala Zezinha skozi odprta balkonska vrata. Ta "smrkavec" ji je pošteno buril duha in nemir med njenimi stegni...
Nihče ni vedel, kdo je, od kod je prišla ter kje dobiva denar, da živi sama. Bila je rosno mlada, ujeta nekje med deklico in žensko.

Napol v nekakšni omami je zaslišala korake. Bil je on. Moral je biti on. Naglo se je ulegla, odkrila rahlo zagorela stegna in se naredila da spi. Tako jo ima najraje.
Stopil je v največjo sobo v hiši in jo zagledal pred sabo. Razgaljeno, pokrito le z nekaj kosi nekakšnega belega blaga... Niti ni znal presoditi kakšno obleko nosi, niti ga ni zanimalo. Stopil je do nje, zgrabil jo je in si jo nahitro vzel, in še preden je Zezinho mogel videti zaključek, je prižgal cigareto in se usedel na rob postelje. Ona je storila enako. "Zakaj si danes tako zgoden?" ga je vprašala s tistim kančkom dvoma v očeh. "Oditi moram, pozen sem."
Natančno je že poznala vse njegove odgovore. Domov mora, jasno. Doma bi moral biti. Venomer bi moral biti doma.

Bil je resen človek v zrelih letih. Njegov šarm še zdavnaj ni zamrl, in tisti že skoraj čisto sivi lasje so ga delali privlačnega. Imel je izklesano postavo in nevaren pogled. Njegove močne roke so bile v mladosti navajene trdega dela. Še vedno pa je bil strasten in temperamenten, celo hudo vzkipljiv na trenutke.
Spoznala ga je nekoč na vrtni zabavi nekje v predmestju. Zabavi, ki jo je na njihovem posestvu pripravila njegova žena. Camilla je bila njena nova prijateljica in njegova hči. Tako sta se spoznala. Tako so se njine oči tiste noči srečale v soju bakel. Že dolgo pri sebi doma ni videl česa tako mladostnega, dehtečega in brhkega.

Na zabavi je bilo ogromno ljudi, hrane, pijače, bazen, glasba, ogenj. Bila je mlada in energična, rada je spoznavala nove ljudi. To je tudi tam počela, vse dokler ga ni zagledala. In drugič. In tretjič.Opazoval jo je. Opazila je njegov poželjiv pogled.To jo je vedno zabavalo. "Že dolgo nisem imela moškega", je pomislila in stekla v temo.
Sprehodila se je skozi odprt hlev, ne daleč stran od prizorišča. Malo si je želela zadihat... Nakar so jo zgrabile nekakšne močne roke:"Kaj za vraga počneš tu, smrklja?!" Nasmehnila se mu je in za trenutek ga je imelo, da bi jo udaril. Nihče se na njegove grožnje ne nasmeji. To ga je razkačilo. "A boš že povedala, s kakšnimi nameni se sprehajaš med tujimi konji, na tujem posestvu?!" Še zadnjič se je nasmehnila in zbežala v noč.

Ko jo je Camilla naslednjič povabila, je bil sončen in vročičen dan. Oblekli sta kopalke in nameravali dan preživeti ob bazenu. Pridružila se jima je tudi Lucia, njegova žena. Pogovarjala se je s puncama in ju spraševala o šoli. Camilla je bila v primerjavi s Cyntio resnično povprečno dekle. Cintia je hočeš nočeš izstopala. Ko je Antonio proti večeru prišel domov, je nameraval dokončati delo. Pa si je premislil.. Šel je pozdravit hči in ženo na vrt, a tam je bila tudi ona... To je v njem zbudilo nekakšno hudo jezo. Vsa privlačna je plavala na blazini, tik ob njegovi ženi. Za hip se mu je vse pred očmi ustavilo, in videl je samo njeno popolno telo... Takrat še snežno belo kožo, kapljice, ki so povzele tja, kamor ne bi smele... In prsi! Imela je najčudovitejše in najlepše oblikovane prsi, kar jih je kdaj videl. "Naredil bi jo žensko!" si je mislil. A ni vedel...

Ni vedel da bo prišlo tako daleč. Na naslednji zabavi je zopet zbežala v temo, a tokrat ni naletela le na močne roke.. Zgrabil jo je in vrgel na seno. Strgal ji je srajčko pod katero ni imela ničesar. Igrivo se mu je nasmejala, a usta ji je pokril z roko, da ju ne bi kdo slišal. Močno jo je privil k sebi in njen vonj ga je delal vražjega, obsedenega... Z roko ji je napol grobo segel pod krilo in tudi to je bilo vse, kar je imela na sebi...

Tako je večkrat, kar brez povabila prihajal v njeno hišo. Si jo vedno drugače vzel, vedno bolj divje. Njej je bilo v zadovoljstvo, na nek način ga je občudovala.
Srečanja so bila še posebej v zadovoljstvo sosedovemu fantu, ki je vseskozi delal in delal doma, naposled pa se je le naskrivaj splazil do okna, pri katerem je vso situacijo lahko opazoval. Najprej mu je bilo tuje, neprijetno. Kasneje si jo je ogledoval vsak dan. Poznaval je njene navade in vedel, da doma najraje ne nosi drugega kot samo hlačke. Bil je čisto nasprotje Antonia- mlad, neizkušen, zaletav in sramežljiv. Vseeno se je bil za svoja leta že kar dodobra razvil in razrastel.
Nekoč ga je dobila. Nasmehnila se mu je in mu pokazala prsi. Skoraj ga je kap. S prstom mu je nakazala naj pride k njej. Bila je soparna, medla noč. Čez ulico je pohitel do vrat. Spomnil se je zgodbice iz otroštva, ki so jo pripovedovale sosednje gospe. Da v tej hiši straši. Da je nihče noče kupiti, saj naj bi notri ljubimec nekoč umoril mlado dekle. Domačini tega dela mesta so močno verjeli v to.
Vrata so bila odklenjena in s strahom je stopil noter. Počasi je načel stopnice, nakar ga je spreletel srh, a ne pred hišo, temveč pred njo. Hotel je zbežati.. Pa si je premislil. Ko je premagal stopnice je stopil v sobo iz katere je prihajal soj sveč. Ležala je na postelji, ovita v brisačo.
"Izgleda, kot da si videl duha, Zezinho." Je odvrnila mirno. "Si mi prinesel, za kar sem te zadnjič prosila?"
Mel si je roke in jecljaje spravil iz sebe samo:"Ne gospa."
"Kaj torej počneš tu? Kaj tako buljiš? Še nisi nikoli videl ženskega telesa?"
Čez nekaj časa je odločno odkimal.
"Pa bi ga rad?"
Skomignil je z rameni.
Odvrgla je brisačo in se gola ulegla na posteljo.
"Koliko si star?"
"16 gospa."
"Kakšna gospa neki, samo dve leti sem starejša od tebe! Od sedaj naprej sva na ti, velja?"
Segla mu je v roko in ga potegnila k sebi.


Se nadaljuje...


P.S. Posvečeno tebi, D.
Hvala za inspiracijo in pregovarjanje da objavim!

5 komentarji:

Ursha pravi ...

Odlomek, napisan pod vplivom trenutne inspiracije, malo manj kot dve uri. Ne bom zanikala, da je bila resnična inspiracija Dejanovo pregovarjanje, naj že končno spravim skupaj kakšno zgodbo. In navdih iz neke druge zgodbe. In sem jo. Ker sem tako čutila. Prijetno branje vsem!

J pravi ...
Avtor je odstranil ta komentar.
manca pravi ...

urša tole je... uau :)
ful je dobra zgodba :)
ne morm druga rečt...

Anonimni pravi ...

Dobra zgodba ni kej, v njej res ne manjka podrobnosti, tako da si lahko zlahka ustvariš celo sliko te zgodbe medtem ko jo bereš...le tako naprej!

Ursha pravi ...

Hvala Manca & Aleš! Največ mi pomenijo komentarji ljudi, ki so mi blizu. Drugi me niti nekako ne zanimajo.. :)
Dejan ja, najboljše zgodbe so tako ali tako pri meni, na listu papirj. Saj veš. Lp vsem!
Vaša Urši