sreda, 21. januar 2009

Moja Inge

Hja...
Težko pišem, a moram priznat, da me že pošteno tišči, saj že kar lep čas nisem objavila kakšne zgodbe. No, zgodbice, Dejan :) Zagotovo v bljižnji prihodnosti!
Ok, bistvo.
Ležim doma, z 39 vročine, vnetjem dihal in bolečim trebuščkom. Hmh. Kam je šla moja odpornost letos? Z zdravnikom sva že skoraj na ti, brez heca. In strašno mi je hudo kadar moram kar ležat.
In ja. Tukaj je! Moja super oblekca za na maturantski ples, seveda. Blue coctail dress. V pravem pomenu. Kratka in sladka. Moj angel v sili, Irena, me je danes zjutraj kar najlepše prebudila v ta siv in razmočen dan. V Ljubljani je našla točno tiste rokavičke, ki sem jih že vseskozi iskala! Tako je moj out-fit nekako zaključen. Reportaža o vsem dogajanju seveda sledi, zakaj bi torej sedaj po nepotrebnem izgubljala besede?

Pravzaprav veliko razmišljam, sedaj, ko imam čas. Ponavadi se mi neprestano kam mudi, imam obveznosti, šolo, učenje, neprestano me kdo kliče itd itd. Inge se mi vedno nasmehne in doda: "Urš, ti si res--- " pa malo počaka, in vedno sledi kakšna opazka. Sem bi zagotovo dodala "prezaposlena" ali pa "preobremenjena" ali pa "ena taprava slika". Joj, res jo imam rada. Ne dolgo tega je praznovala svoj 19. rojstni dan. 19.!!!! Kam gredo leta? Še pred parimi minutami sva bili dve navihani deklici, ki sta se učiteljici v podaljšanem bivanju zlagali, da sta mamici naročili, da morata domov vsak dan že ob 2h. In tako sta smrkljici ob 2h vsak dan veselo zapustili oddelek in odšli na drevo pred šolo. Ja, na drevo! In iz njega opazovali fante, ki so čakali na avtobus pred šolo... Heh. Inge si je nekoč gor zlomila roko in bilo mi je zelo žal, saj sem vedela da sem deloma kriva tudi jaz... Tako ali tako pa so naju po nekaj mesecih krvavo razkrinkali. Kakopak, ubogi devetletnici. Suzi. Suzana Kvas. Se še spomniš? Bila je močna in s klovnastimi lasmi, odločnega karakterja, a vseeno prijazna, nekakšna dobričina.
Ali tvojega prvega šolskega dne pri nas. Drugi razred, dve sošolki na novo. Mami mi je zjutraj povedala, da pride k nam neka Inge, sodelavkina hči.
V razredu se nobeden nekako ni zmenil zanju...Pa poskusimo! Vedno sem bila družabna in za sklepanje novih poznanstev... A je vseeno ena izmed njiju gledala tako grdo, da sem najprej poskusila srečo pri drugi. In srčno upala da je ona Inge! A bila je Maja. In čeprav takrat nisem bila zadovoljna s tem, in sem le stežka zbrala pogum, da sem pristopila še k tebi, k mrkemu obrazu. In prav ta obraz se je izkazal za pravega. In prav ta obraz me spremlja že 10 let in me ni še nikoli pustil na cedilu, kot toliko drugih!
Sva se pa večkrat spričkali. In bilo mi je všeč, veš... Ker sem te občudovala in ker si se znala super kregat in ker si izgledala res grozno kadar si se. In marsikatero lastnost ali besedo sem ti ukradla, in jo potem uporabila pri naslednjem kreganju. :D In seveda imaš še vedno to čast, da si edina punca ki sem se kdajkoli stepla z njo! Pa tudi za to nisva bili krivi čisto sami. In mislim da je to tudi eden večjih spominov našega razreda iz oš, saj se vsi smejijo na račun te zgodbice. Predvsem midve!
Da najinih vraževernih obredov sploh ne omenjam. Pa najinih tajnih pogovorov po telefonu, pa zmenkov v parku, češ, da se po telefonu tega ne moreva pogovarjat (vpliv mehiških nadaljevank s katerimi sva bili v tistih časih obsedeni). Itd itd itd...

Ingica, še enkrat vse naj naj! To je še moje zadnje, malo zamudniško darilo. Saj veš, da ti letos še nisem napisala pisma kot vsako leto ane?

Ne zanima me, kaj o meni menijo ljudje, ki me ne poznajo dovolj.
Gane pa me, kar o meni menijo tisti, ki me poznajo zelo dobro, moji prijatelji.

Rada te imam!

4 komentarji:

Anonimni pravi ...

Hey!
Ko berem ta blog, me nežno in prijetno stisne pri srčku.Kako lep občutek je ko veš, da še nisi pozabljen prijatelj in da imam nekoga na katerega se vedno lahko zanesem. Res je, skupaj sva naumili marsikaj, na račun tega pa se lahko sedaj pošteno nasmejiva. Neizmerno sem ti hvaležna, ker si me vpeljala v "Vojniški" svet, potrpela takrat mojo brco v rit :), da sem lahko vedno računala nate in poslušala moj problemčke. Mislim, da je beseda hvala premalo za vse to. Na koncu pa še nekaj, tako lepega, iskrenega, posebnega darila še nisem dobila nikoli in takega premoreš samo ti pikica moja. RADA TE IMAM!!!!

J pravi ...
Avtor je odstranil ta komentar.
Ursha pravi ...

Dragi Ringlo, škoda izgubljat besede še naprej, se mi2 raje vidma u živo, velja ;)
Rada te mam, res.

Ursha pravi ...

Dejch, Mi2 rox!
Hvala ti za zvesto spremljanje bloga!