četrtek, 24. september 2009

Tukaj in zdaj.


Lahko mirno sedite pet minut, ne da bi vas razjedala neustavljiva želja, da bi se s čim zaposlili? Lahko sami jeste v restavraciji, ne da bi se počutili nelagodno? Večina ljudi je težko sama. Pomagajo si z vsem mogočim - televizijo, drugimi ljudmi, drobnimi opravki - samo, da ne bi bili sami s seboj.

Razmišljala sem v čem je point. Izposodila nekaj psiholoških knjig. Opazovala ljudi. Opazovala sebe. Dejstvo je, da vsak človek v sebi nosi nekakšno tesnobo, skrite misli in želje, razočaranja in bolečino. Če bi si vsak dan vzeli nekaj časa "samo zase", se zamislili in sprostili brez useh odvečnih dejavnikov, bi ta tesnoba privrela na dan. Tega pa se bojimo. Bojimo se zamisliti sami nad sabo.

Zato sem se sama odločila za korenito spremembo. Čeprav vem, da preživim kar dosti časa sama s sabo, bi ta čas moral biti bolj kvaliteten. Sprehodi v naravo so odlična priložnost. Odideš v naravo, tja kamor ti je lepo, se malo spotiš, hodiš, tečeš. Kaj pa psihično? Najprej še vsakodnevne misli. Nato, ko zaideš globje v gozd, privrejo na dan tudi globja čustva. Razmišljaš kdo si, od kod prihajaš in kam greš. In ko razmišljaš dalje se začne občutek tesnobe. Bolečine. Nekaj te je prizadelo, nekaj si naredil narobe. In tu je sedaj point.

Priznaš si napako, saj si samo človek. Se zjočeš. Večkrat, če je treba. Se za trenutek zasmiliš samemu sebi. Nato pomisliš nase. Vse je za nekaj dobro. Imaš se rad. Živiš, nočeš izgubiti trenutka. Zaveš se, da je življenje prekratko, da bi pogreval slabe stvari. Bolje se je osredotočiti na dobre, stare pozabiti.

Pomislim na to, da se imam rada. Kdo pa me bo imel, če se ne bom imela sama? Začnem se zavedat, da sem edinstvena, da je še čas, da na svetu naredim številne pozitivne spremembe. =)

In za to je vredno živeti! In zato je treba "odvečno prtljago tesnobe" večkrat odpeljati v gozd in jo čistiti sproti, preden se jo nabere na tone milijone! ;)

Vaša psihološko mahnjena Uršula