torek, 20. april 2010

OBVOZ


Obvozi... Nadležni, kot kamenček v čevlju, kadar se ti najbolj mudi. Je res potrebnih toliko ovinkov, toliko obvozov, da na koncu prispeš na cilj?

Kakor sem zjutraj preklinjala obvoze, jih zvečer častim.

Večerilo se je, ko sva se danes s Tejo prijetno utrujeni, s teniškimi loparji na hrbtu vračali domov skozi center. Stopila sem na isti bus, katerega sem zjutraj preklinjala, ker se je nepričakovano odločil zapeljati po obvozu in sem zato zamudila na faks. In glej ga zlomka, peljal me je tja, nekam daleč naprej... Omogočil mi je prijeten, topel sprehod domov v mraku, z jasnim nebom(v Ljubljani!) in vonjem po cvetočem drevju... Umirila sem si misli, se zasanjala, naredila nekaj načrtov in užila trenutek. Prvič sem dobila občutek, da se ne vračam v "stanovanje", ampak v topel dom, k moji Inge. Nauk te zgodbe? Ugotovila sem, da se je meni to ravnokar zgodilo. Pravkar se vozim po obvozu. Ja, moja pot do cilja se je resda podaljšala za lep čas, ampak skozi okno vidim novo okolje, nove obraze, sonce z druge perspektive. Še vedno drvim proti cilju in dosegla ga bom. Le potovanje do tja se je podaljšalo za nekaj časa, nekaj novih izkušenj, nekaj lepih prizorov.

Pa dobro, pustimo moje življenje... Gremo na moje življenje. :)

Faks teče. Sprejeta sem bila v gledališče. Kaj več o tem drugič. Sem pa zelo vesela, da se je končno začelo! Kmalu odputujem na Nizozemsko, odkolesarit maraton, nato za nekaj dni še v Amsterdam, nato na morje... Lepo mi je.

V soboto sem se udeležila akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu. Ne, hecam se. Klinc pa organizirana akcija! Spala sem (pre)dolgo, nato eno uro zaman poskušala aktivirat Urbana, nato pa sva se le odpeljala iskat tisti stari štedilnik v enega od bližnjih gozdov v Vojniku. Našla ga nisva, sva se pa zato zadovoljila s petimi nabranimi vrečami smeti. In kakšen občutek je bil to! Res ljubim naravo. Tudi on. To mi je na njem najbolj všeč. (Razen tega, da je odličen človek, govorec, humorist in da ga imam super rada...). Sedaj, ko živim v Ljubljani, se velikokrat zalotim, da iščem kotičke na robu mesta, kjer je vsaj malo trate, cvetlic, drevja, sonca, tišine...

Podobnega občutka sem bila zadnjič, ko smo vsi nasmejani, odišavljeni in oh in sploh lepi, paradirali skozi mesto žurat. Smo ga že prestopili. Pa se je nekaj v meni premaknilo. Stopila sem nazaj do njega, ki je zakrčen ležal na tleh. Fantje so poklicali rešilca. Preverili smo, če je pri zavesti in če diha. Ja, je eden navaden pijanec na tleh. Ampak je človek. In sem ga prijela za umazano dlan, pobožala še bolj umazan obraz in mu dala vsaj malo topline, dokler ni prišel rešilec. Ko sem ga izpustila, mi je še zadnjič trdo stisnil dlan in so ga odpeljali.

Koliko mi je takrat dal, se ne zaveda.

Ljubim ljudi in ljubim naravo. Uživam v pozitivnem. Morda sem le še ena zasanjana mladenka več, ki želi s svojo kapljico v morje narediti nekaj sprememb...

Lp, Urši