torek, 28. september 2010

Kresnička

Tako.

Rojstni mesec bo počasi izzvenel in neizbežno se bliža jesensko obarvano listje. Smešno, to stopnjevanje. Lanskoletni "rojstni teden" je tako dobil nove razsežnosti. In sploh se ne morem pritoževat! Neki princ me je včeraj (kot rojstnodnevno darilo) popeljal na izlet na Grad, danes pa me je dolgoletna prijateljica (tudi njo lahko okličem za princeso) odpeljala na švedsko masažo in naokoli... Seveda hvala tudi ostalim, za darila (fascinanten album "Vse Difovske bedarije, ki se lahko naberejo v enem letu", pa slika pravega prijatelja in "še bi lahko naštevali"), še bolj hvala pa za tiste iskrene besede, toplo dlan in vso podporo, ki sem je deležna iz vaše strani!

In spotaknem se še ob pesem kraljeviča, ki mi je prav posebno blizu in ga imam zelo rada.

Kot kresnička
.
Kot kresnička
rada potuješ na dolge proge.
.
Kot kresnička
imaš najraje odrsko luč.
.
Kot kresnička
majhna in sama bežiš od doma.
.
Kot kresnička
samo ti svetiš v temi.
.
J. J.
.
Hvala ti, ker vidiš čez moje obzidje.
.
Drugače pa... Bližajo se čudni časi. Vsekakor produktivni. Da ne bo pomote, zastopam stran "pridnih deklet", ki naj jim v doglednem roku uspe vse tisto, kar se od njih pričakuje in zahteva. No vsaj bila sem, sedaj pa je moje življenje ubralo malo bolj valovito pot. Obvoz, kot sem se izrazila nekaj blog postov nazaj. In to je moja pot- neprehojena, neskomercializirana in morda celo zelo trnjava. Ne vem, kakšna je njena barva, njen okus, ampak z veseljem in optimizmom se podajam vanjo. Ne vem, kaj bo prinesla, kam bom prišla. Imam želje. Cilje. Svoje sanje in svojo vizijo. Uspeh je relativen.
.
Ne želim se gnati za čredo, kričati na glas o pomembnosti in graditi sami sebi plastičnega, materialnega sveta, ki me nekoč zaduši. Izstopati iz napačnih razlogov in zlaganih izrazov.
.
Ne.
.
Želim se razvijati, rasti, se učiti, spoznavati, okušati, dajati in prejemati. Razdajati, če je treba. Graditi z ljudmi pristnost. Početi stvari tako, da bodo koristne zame in neškodljive za ostale.
.
Te dni čakam trenutek, ko me razburkano morje izpljunilo na neko obalo. Kje in kaj je ta obala še ni znano. A ona je pripravljena zame.
.
Vmes počnem stvari, ki me radostijo. Trenutno se učim igranja prečne flavte, salse, postala sem učiteljica nordijske hoje in teka, obiskala nekaj avdicij v gledališču, pa snemanja reklam, fotosešne, pripravljenih imam tudi nekaj služb in delo v teatru. Kadar sem doma, skuham za družino. Se mi zdi, da ne blestim in da bi morala več kuhat. Pa slikat in risat. Napredovat pri fotografiranju. Napol sem že včlanjena v en resnejši pevski zbor kot je naš. Še več bi morala brat in hodit v gledališče. Pa kaj, ko tako težko prepričam vrstnike za obisk teatra!
.
In zato se včasih odpravim tja kar sama. Občutek je božanski, pa ne zato, ker ne bi marala spremljevalcev, temveč zato, ker sem stoodstotno pri stvari. Prisluhnem le lastnemu mnenju. In še najboljša gledališka predstava, kar jih je moja mlada duša videla do sedaj: Kral Lear. Na Brijonih, avgusta letošnjega. V glavni vlogi seveda neponovljivi Rade Šerbedžija. Naslednji dan bi si morala predstavo ogledat sama Angelina Jolie. To omenjam samo zato, ker mi ni jasno, zakaj se je moji družini (pa verjetno še marsikomu), zdel ta podatek mnogo pomembnejši kot vsebina te čudovite predstave in ambienta, ki se je prav nemarno (v dobrem smislu), razvlekel čez cel otok. Ladijskemu popotovanju na otok je sledilo še preganjanje za igralci, noč, utrdbe iz avstroogrskih časov, nepojmljiva akustika, pristni kostumi- in seveda, neumoren duh in fizična kondicija igralcev...
.
Vse to je mojo dušo napolnilo toliko čez rob, da sem resnično kipela. Ne spominjam se, kdaj sem bila nazadnje tako zelo spodbujena in prepričana, da tudi sama ustvarjam.






.

Zelo svoja in srečna.







Letošnje poletje je bilo osvežujoče. Veliko poti, obrazov, občutenj, novih spoznanj o sebi in o vrvicah med nami ljudmi. Sem ga izkoristila, pa bi ga lahko tudi še bolj.
.
Jing jang.