torek, 28. september 2010

Kresnička

Tako.

Rojstni mesec bo počasi izzvenel in neizbežno se bliža jesensko obarvano listje. Smešno, to stopnjevanje. Lanskoletni "rojstni teden" je tako dobil nove razsežnosti. In sploh se ne morem pritoževat! Neki princ me je včeraj (kot rojstnodnevno darilo) popeljal na izlet na Grad, danes pa me je dolgoletna prijateljica (tudi njo lahko okličem za princeso) odpeljala na švedsko masažo in naokoli... Seveda hvala tudi ostalim, za darila (fascinanten album "Vse Difovske bedarije, ki se lahko naberejo v enem letu", pa slika pravega prijatelja in "še bi lahko naštevali"), še bolj hvala pa za tiste iskrene besede, toplo dlan in vso podporo, ki sem je deležna iz vaše strani!

In spotaknem se še ob pesem kraljeviča, ki mi je prav posebno blizu in ga imam zelo rada.

Kot kresnička
.
Kot kresnička
rada potuješ na dolge proge.
.
Kot kresnička
imaš najraje odrsko luč.
.
Kot kresnička
majhna in sama bežiš od doma.
.
Kot kresnička
samo ti svetiš v temi.
.
J. J.
.
Hvala ti, ker vidiš čez moje obzidje.
.
Drugače pa... Bližajo se čudni časi. Vsekakor produktivni. Da ne bo pomote, zastopam stran "pridnih deklet", ki naj jim v doglednem roku uspe vse tisto, kar se od njih pričakuje in zahteva. No vsaj bila sem, sedaj pa je moje življenje ubralo malo bolj valovito pot. Obvoz, kot sem se izrazila nekaj blog postov nazaj. In to je moja pot- neprehojena, neskomercializirana in morda celo zelo trnjava. Ne vem, kakšna je njena barva, njen okus, ampak z veseljem in optimizmom se podajam vanjo. Ne vem, kaj bo prinesla, kam bom prišla. Imam želje. Cilje. Svoje sanje in svojo vizijo. Uspeh je relativen.
.
Ne želim se gnati za čredo, kričati na glas o pomembnosti in graditi sami sebi plastičnega, materialnega sveta, ki me nekoč zaduši. Izstopati iz napačnih razlogov in zlaganih izrazov.
.
Ne.
.
Želim se razvijati, rasti, se učiti, spoznavati, okušati, dajati in prejemati. Razdajati, če je treba. Graditi z ljudmi pristnost. Početi stvari tako, da bodo koristne zame in neškodljive za ostale.
.
Te dni čakam trenutek, ko me razburkano morje izpljunilo na neko obalo. Kje in kaj je ta obala še ni znano. A ona je pripravljena zame.
.
Vmes počnem stvari, ki me radostijo. Trenutno se učim igranja prečne flavte, salse, postala sem učiteljica nordijske hoje in teka, obiskala nekaj avdicij v gledališču, pa snemanja reklam, fotosešne, pripravljenih imam tudi nekaj služb in delo v teatru. Kadar sem doma, skuham za družino. Se mi zdi, da ne blestim in da bi morala več kuhat. Pa slikat in risat. Napredovat pri fotografiranju. Napol sem že včlanjena v en resnejši pevski zbor kot je naš. Še več bi morala brat in hodit v gledališče. Pa kaj, ko tako težko prepričam vrstnike za obisk teatra!
.
In zato se včasih odpravim tja kar sama. Občutek je božanski, pa ne zato, ker ne bi marala spremljevalcev, temveč zato, ker sem stoodstotno pri stvari. Prisluhnem le lastnemu mnenju. In še najboljša gledališka predstava, kar jih je moja mlada duša videla do sedaj: Kral Lear. Na Brijonih, avgusta letošnjega. V glavni vlogi seveda neponovljivi Rade Šerbedžija. Naslednji dan bi si morala predstavo ogledat sama Angelina Jolie. To omenjam samo zato, ker mi ni jasno, zakaj se je moji družini (pa verjetno še marsikomu), zdel ta podatek mnogo pomembnejši kot vsebina te čudovite predstave in ambienta, ki se je prav nemarno (v dobrem smislu), razvlekel čez cel otok. Ladijskemu popotovanju na otok je sledilo še preganjanje za igralci, noč, utrdbe iz avstroogrskih časov, nepojmljiva akustika, pristni kostumi- in seveda, neumoren duh in fizična kondicija igralcev...
.
Vse to je mojo dušo napolnilo toliko čez rob, da sem resnično kipela. Ne spominjam se, kdaj sem bila nazadnje tako zelo spodbujena in prepričana, da tudi sama ustvarjam.






.

Zelo svoja in srečna.







Letošnje poletje je bilo osvežujoče. Veliko poti, obrazov, občutenj, novih spoznanj o sebi in o vrvicah med nami ljudmi. Sem ga izkoristila, pa bi ga lahko tudi še bolj.
.
Jing jang.

5 komentarji:

Private investigation pravi ...

Hej...

Prvič: Rade Šerbedžija? Lucky you.

Drugič: eden izmed vrstnikov bo v prihodnjih časih, če bo le imel kanček časa, z veseljem odromal s tabo v gledališče.

Tretjič: zelo lepo napisano: tvoj slog se mi zdi tako spevno zasanjan:)

Četrtič: življenje je lepo.

Petič: se opravičujem za tole števniško RAZČLENJEVANJE komentarja: priznavam hibo.

Šestič: rada te mam.

V cvetju* ----> vode je pa tudi dovolj, če ne še nekam preveč zadnje čase.

Sanka

Anonimni pravi ...

Mislm da ti ni treba nč spreminjat... bot to kar si ... to je najboljši zaščitni znak---FREESTYLE!!!

nycLoox pravi ...

"In to je moja pot- neprehojena, neskomercializirana in morda celo zelo trnjava." - Kakšna je komercializirana življenska pot?
Uspeh je relativen le v pogledu, kaj tvoj uspeh pomeni tebi in kaj drugim. Mislim, da ti bo nek dosežek pomenil vec kot karkoli drugega in komurkoli drugemu, ker tocno veš koliko naporov je bilo vloženih za dosego, kar drugi težko (o)cenijo.
Haha, segment, ker naštevaš kaj trenutno počneš in jih planiraš me je spravu v počutje enga malega neaktivnega bednika in me obenem napolnil z "nared neki" energijo in sm se odloču da začnem nocoj z lastnim blogom, ki je z enim "Test post"-om shranjen nekje v temnem, zaprašenem delu zazanamkov mojega Chroma, hvala.
Nisem prepričan, kakšna si v vsakodnevnem življenju, deluješ mi kot goreča idealistka, polna temperamenta, strasti in kreativnosti. Osredotočena, da postati najboljše, kar je mogoče in na poti pomagati celotnemu svetu, se razdajati, ampak obenem ohranjati osebna načela in integriteto, i like that, alot.
Zavidam ti ogled Kral Lear-a, baje je življensko doživetje, tak tud sama zveniš, je ena od stvari na mojem "To do list"-u, ja mam ga, bom pa nadoknadu z ogledom Roger-ja Waters-a (Pink Floyd) v Zagrebu in vsaj neki prečrtu. :D
Super blog, hat off lady, continuer à réussir dans la vie!

Ursha pravi ...

Hvala Sanki in Anonimnemu.

N, da ti obrazložim in odgovorim. Skomercializirana pot je zame tista najlažja, v katero te sili družba, morda tudi starši (čeprav svojim nočem delat pretirane krivice, saj sem jim strašno hvaležna za vse), pa vseeno je to pot, ki je najbolj prikladna, najlažja. Zame bi bila ta "skomercializirana" pot v tem trenutku ta, da bi po liniji najmanjšega odpora ponavljala 1. letnik, čimprej dokončala Fakulteto za šport, se zaposlila in ugodila družbi, staršem. Tako pa bom letos "šparala" še en redni vpis in eno leto čakala na neko priložnost, ki se sliši zelo oddaljeno in visoko, pa vseeno. Bom delala, se trudila, poslušala tisoč in en očitek, zgražanje in nezadovoljstvo. Pa še vseeno ne bom nikomur škodila in "luftala".

Ne verjamem, da je to kar počnem vsak dan kaj posebnega. Vsak počne kaj posebnega. Ti naprimer verjetno obvladaš stvari, o katerih se meni še sanja ne. Zato je brezveze vlečt primerjave, vsak počne kar ga veseli. Upam pa, da v blogu to ni izpadlo kot hvalisanje ampak sem želela bolj od kakšnega bralca, ki se ukvarja s katero od dotičnih aktivnosti, izvedet kaj novega, zanimivega.

Idealistka? Mogoče. Moje življenje je lepo, ali pa si ga skušam naredit. Je pa res, da me je v nekaterih trenutkih tudi močno poteptalo pod seboj, bi pisala o tem ampak resnično ni za na blog. Tako bi me morda bralci spoznali tudi v drugih pogledih in razumeli, od kod prihaja trdoživost, moč, trma, borba proti krivicam in za iskrenost.

Le začni pisat, bom spremljala! :)

J pravi ...
Avtor je odstranil ta komentar.