Ursha

You can't always get what you want...

2010-11-18T10:18:00.000-08:00

Živjo moji jesenčki!

Počasi se ohlajamo, pa nam je čisto super. Poletje je le še bled spomin, jesen osivela starka, zima pa se vsa sveža spotika čez naš prag. Za prijetnejše branje pa še malček Nece: http://www.youtube.com/watch?v=7noXp95FUIY

Kateri letni čas je vam najljubši in zakaj?
Zahvaljujoč vrtcu in osnovni šoli so meni vsi čisto povšeči, saj imam menjavo letnih časov zaradi njiju v čudovitem spominu. Jesen smo naprimer proslavili s sprehodi, nabiranjem plodov in listja, nato pa smo izdelovali razne skulpture in risbice, ki smo jih potem nosili domov mamam, ki so imele tega "šita" že na tone milijone... Pa je bilo zmeraj lepo.
In še lepše je, ko zapade prvi sneg. Je pa to zame najbolj ganljiv trenutek leta. Ko smo se nekoč prijateljice v osnovni šoli skregale med seboj, je začelo snežiti. In Urška, ganjena od vseh tistih snežink je takoj s solzami v očeh zahtevala, da se vse pobotamo, saj na dan, ko prvič sneži, pač ne moremo bit skregane! (Opomba: Splošni posmeh razreda in likovne pedagoginje sem pustila ob strani zgodbe... :D)

Ja, letni časi se menjujejo. Menjujejo se princi, menjujemo frizure, obleke, menjujemo včasih celo prijatelje in družbe... Nekaj pa vedno ostaja- mi sami. In ogromna torba obešena na naše srce- v njej so skriti naši najdražji in vsi sladki in grenki spomini. In vsi so potrebni in morajo biti tam.

Moj trenutek, ko me je morje izpljunilo na "neko obalo" je tudi že za mano. Najprej sem dvomila v namere usode. Nato sem obalo malce čemerna raziskala na drugi strani zagledala še veličastnejše morje, v katerem sem si že od nekdaj želela plavat. Potopilo me je v vrtinec novih priložnosti.
Tako sedaj vsak dan po šest ur plavam v gledališču na vajah. In srkam novih znanj. S ščepcem slabe vesti, da sem ob kakšnih turobnih dneh sploh dvomila v svoje odločitve. Je napor, a je vredno vsake minute in neprespanih noči. Služba, gimnastika, plavanje, rubikova kocka, prečna flavta, hitri,nevarni izletki v naravo, vračanje domov kakšen vikend, kadar nimamo vaj. In tisto čudovito, jesensko sonce skozi listje... Liffe. Skodelica vroče kave ob knjigi. In roka, ki te boža, da zaspiš. Vse to je jesen.

In Rollingi pravijo:
You can't always get what you want...
...but you get what you need.

Zakon privlačnosti je zanimiva stvar. V to sem se pred časom precej poglabljala, sedaj pa me je iz ravnovesja vrgel še film The secret. Verjamem in kupim jo do te mere, da je moč naših misli in intuicije resnično veliko večja kot si predstavljamo. Ali vi verjamete vanj? Se vam zdi totalna bedarija? Ali samo malo deplasirana reč?

Kot vidite, blog dobiva razsežnosti debatnega krožka. Ker sem vesela, da me bralci včasih pocukate za rokav in nagovorite s kakšno spodbudno besedo, me zanima tudi vaše mnenje o takšnih, sicer precej trivialnih rečeh, pa vseeno...

Lep preostanek jeseni vsem skupaj in vabljeni na našo Plešasto pevko v Šentjakobsko gledališče, premierno predstavljeno konec novembra.

Vaša Urš

Kresnička

2010-09-28T02:05:00.000-07:00

Tako.

Rojstni mesec bo počasi izzvenel in neizbežno se bliža jesensko obarvano listje. Smešno, to stopnjevanje. Lanskoletni "rojstni teden" je tako dobil nove razsežnosti. In sploh se ne morem pritoževat! Neki princ me je včeraj (kot rojstnodnevno darilo) popeljal na izlet na Grad, danes pa me je dolgoletna prijateljica (tudi njo lahko okličem za princeso) odpeljala na švedsko masažo in naokoli... Seveda hvala tudi ostalim, za darila (fascinanten album "Vse Difovske bedarije, ki se lahko naberejo v enem letu", pa slika pravega prijatelja in "še bi lahko naštevali"), še bolj hvala pa za tiste iskrene besede, toplo dlan in vso podporo, ki sem je deležna iz vaše strani!

In spotaknem se še ob pesem kraljeviča, ki mi je prav posebno blizu in ga imam zelo rada.

Kot kresnička

Kot kresnička

rada potuješ na dolge proge.

Kot kresnička

imaš najraje odrsko luč.

Kot kresnička

majhna in sama bežiš od doma.

.
Kot kresnička

samo ti svetiš v temi.

J. J.

Hvala ti, ker vidiš čez moje obzidje.

Drugače pa... Bližajo se čudni časi. Vsekakor produktivni. Da ne bo pomote, zastopam stran "pridnih deklet", ki naj jim v doglednem roku uspe vse tisto, kar se od njih pričakuje in zahteva. No vsaj bila sem, sedaj pa je moje življenje ubralo malo bolj valovito pot. Obvoz, kot sem se izrazila nekaj blog postov nazaj. In to je moja pot- neprehojena, neskomercializirana in morda celo zelo trnjava. Ne vem, kakšna je njena barva, njen okus, ampak z veseljem in optimizmom se podajam vanjo. Ne vem, kaj bo prinesla, kam bom prišla. Imam želje. Cilje. Svoje sanje in svojo vizijo. Uspeh je relativen.

.
Ne želim se gnati za čredo, kričati na glas o pomembnosti in graditi sami sebi plastičnega, materialnega sveta, ki me nekoč zaduši. Izstopati iz napačnih razlogov in zlaganih izrazov.

Ne.

.
Želim se razvijati, rasti, se učiti, spoznavati, okušati, dajati in prejemati. Razdajati, če je treba. Graditi z ljudmi pristnost. Početi stvari tako, da bodo koristne zame in neškodljive za ostale.

Te dni čakam trenutek, ko me razburkano morje izpljunilo na neko obalo. Kje in kaj je ta obala še ni znano. A ona je pripravljena zame.

.
Vmes počnem stvari, ki me radostijo. Trenutno se učim igranja prečne flavte, salse, postala sem učiteljica nordijske hoje in teka, obiskala nekaj avdicij v gledališču, pa snemanja reklam, fotosešne, pripravljenih imam tudi nekaj služb in delo v teatru. Kadar sem doma, skuham za družino. Se mi zdi, da ne blestim in da bi morala več kuhat. Pa slikat in risat. Napredovat pri fotografiranju. Napol sem že včlanjena v en resnejši pevski zbor kot je naš. Še več bi morala brat in hodit v gledališče. Pa kaj, ko tako težko prepričam vrstnike za obisk teatra!

In zato se včasih odpravim tja kar sama. Občutek je božanski, pa ne zato, ker ne bi marala spremljevalcev, temveč zato, ker sem stoodstotno pri stvari. Prisluhnem le lastnemu mnenju. In še najboljša gledališka predstava, kar jih je moja mlada duša videla do sedaj: Kral Lear. Na Brijonih, avgusta letošnjega. V glavni vlogi seveda neponovljivi Rade Šerbedžija. Naslednji dan bi si morala predstavo ogledat sama Angelina Jolie. To omenjam samo zato, ker mi ni jasno, zakaj se je moji družini (pa verjetno še marsikomu), zdel ta podatek mnogo pomembnejši kot vsebina te čudovite predstave in ambienta, ki se je prav nemarno (v dobrem smislu), razvlekel čez cel otok. Ladijskemu popotovanju na otok je sledilo še preganjanje za igralci, noč, utrdbe iz avstroogrskih časov, nepojmljiva akustika, pristni kostumi- in seveda, neumoren duh in fizična kondicija igralcev...

Vse to je mojo dušo napolnilo toliko čez rob, da sem resnično kipela. Ne spominjam se, kdaj sem bila nazadnje tako zelo spodbujena in prepričana, da tudi sama ustvarjam.

Zelo svoja in srečna.

Letošnje poletje je bilo osvežujoče. Veliko poti, obrazov, občutenj, novih spoznanj o sebi in o vrvicah med nami ljudmi. Sem ga izkoristila, pa bi ga lahko tudi še bolj.

Jing jang.

Naj nam bo vroče!

2010-07-04T11:34:00.000-07:00

Ourajt parti pipl, poletje je tu!!!

Izpiti, prijetno ohlajene knjižnice, gore knjig, lasje speti na zatilju, težka torba, ignoriranje ljubimcev, bojkot koncertom, pritiski iz vseh strani.

In ko je konec, spet stečem življenju naproti. Spet sem jaz jaz. In ko mi vroča sapa žvižga mimo ušes medtem ko se s kolesom divje spustim v objem sveže pokošenih, neskončnih travnikov, dišečih gozdov, žuborečih rečic, se spet počutim živo. Pritiskam na pedala do onemoglosti in zraven z nasmeškom do ušes na glas prepevam.

Popoldan potopim razgreto telo v morje in naslednje dopoldne opazujem strele na vrhu stolpa v hladnem hribovju. Obožujem naravo. Obožujem to, da je moje telo zopet funkcionalno. In vrhunec pozitive dosežem ko začutim strašno hvaležnost za vse, kar me obdaja. Čisto nič ni samoumevno in tega se zavedam.

Služba. Nepozabni večeri ob morju. Družba in kitara. Prebiranje knjig. Pisanje pesmi. Igranje klavirja. Učenje violine. Lepotec te pelje na izlet v neznano. Vročina. Hlad. Zasanjani pogledi novih zgodb. Ples. Kopalke. Poletne prosojne oblekice. Igra. Slika. Umetnost. 20. rojstni dan.

Poželenje. Ljubezen. Šport.

Vse to je poletje.

Zdaj pa grem!

2010-05-24T13:03:00.000-07:00

Pod nož seveda. Jutri bo zame velik in pomemben dan. Kdor ne raskira, ne profitira, pravijo. In odločila sem se za operacijo, saj čutim, da moram preteči še mnogokateri kilometer.

"Poškodbe meniskusov so najpogostejši vzrok za bolečine v kolenu, posebno pri mlajši, aktivnejši populaciji. Diagnostika poškodovanega meniskusa ni vedno lahka, posebej, če ne pride ob poškodbi do aretacije kolena. Zdravljenje je večinoma kirurško, artroskopsko. Meniskus ima pomembno vlogo pri zaščiti sklepnega hrustanca, zato, če je le mogoče, poškodovani meniskus zašijemo ali odstranimo samo poškodovani del, drugače pa v celoti."

Tako. Da se ve, da sem se pozanimala in da bralci bloga ne bodo preveč trpeli ob mojih preveč trivialnih postih. :)

Res hvala vsem za vse dobre želje. Se vidimo oktobra na ljubljanskem maratonu! ;)

OBVOZ

2010-04-20T14:03:00.000-07:00

Obvozi... Nadležni, kot kamenček v čevlju, kadar se ti najbolj mudi. Je res potrebnih toliko ovinkov, toliko obvozov, da na koncu prispeš na cilj?

Kakor sem zjutraj preklinjala obvoze, jih zvečer častim.

Večerilo se je, ko sva se danes s Tejo prijetno utrujeni, s teniškimi loparji na hrbtu vračali domov skozi center. Stopila sem na isti bus, katerega sem zjutraj preklinjala, ker se je nepričakovano odločil zapeljati po obvozu in sem zato zamudila na faks. In glej ga zlomka, peljal me je tja, nekam daleč naprej... Omogočil mi je prijeten, topel sprehod domov v mraku, z jasnim nebom(v Ljubljani!) in vonjem po cvetočem drevju... Umirila sem si misli, se zasanjala, naredila nekaj načrtov in užila trenutek. Prvič sem dobila občutek, da se ne vračam v "stanovanje", ampak v topel dom, k moji Inge. Nauk te zgodbe? Ugotovila sem, da se je meni to ravnokar zgodilo. Pravkar se vozim po obvozu. Ja, moja pot do cilja se je resda podaljšala za lep čas, ampak skozi okno vidim novo okolje, nove obraze, sonce z druge perspektive. Še vedno drvim proti cilju in dosegla ga bom. Le potovanje do tja se je podaljšalo za nekaj časa, nekaj novih izkušenj, nekaj lepih prizorov.

Pa dobro, pustimo moje življenje... Gremo na moje življenje. :)

Faks teče. Sprejeta sem bila v gledališče. Kaj več o tem drugič. Sem pa zelo vesela, da se je končno začelo! Kmalu odputujem na Nizozemsko, odkolesarit maraton, nato za nekaj dni še v Amsterdam, nato na morje... Lepo mi je.

V soboto sem se udeležila akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu. Ne, hecam se. Klinc pa organizirana akcija! Spala sem (pre)dolgo, nato eno uro zaman poskušala aktivirat Urbana, nato pa sva se le odpeljala iskat tisti stari štedilnik v enega od bližnjih gozdov v Vojniku. Našla ga nisva, sva se pa zato zadovoljila s petimi nabranimi vrečami smeti. In kakšen občutek je bil to! Res ljubim naravo. Tudi on. To mi je na njem najbolj všeč. (Razen tega, da je odličen človek, govorec, humorist in da ga imam super rada...). Sedaj, ko živim v Ljubljani, se velikokrat zalotim, da iščem kotičke na robu mesta, kjer je vsaj malo trate, cvetlic, drevja, sonca, tišine...

Podobnega občutka sem bila zadnjič, ko smo vsi nasmejani, odišavljeni in oh in sploh lepi, paradirali skozi mesto žurat. Smo ga že prestopili. Pa se je nekaj v meni premaknilo. Stopila sem nazaj do njega, ki je zakrčen ležal na tleh. Fantje so poklicali rešilca. Preverili smo, če je pri zavesti in če diha. Ja, je eden navaden pijanec na tleh. Ampak je človek. In sem ga prijela za umazano dlan, pobožala še bolj umazan obraz in mu dala vsaj malo topline, dokler ni prišel rešilec. Ko sem ga izpustila, mi je še zadnjič trdo stisnil dlan in so ga odpeljali.

Koliko mi je takrat dal, se ne zaveda.

Ljubim ljudi in ljubim naravo. Uživam v pozitivnem. Morda sem le še ena zasanjana mladenka več, ki želi s svojo kapljico v morje narediti nekaj sprememb...

Lp, Urši

Dif- društvo intelektualnih frajera

2010-03-05T14:44:00.000-08:00

Živjo moj dragi blogec!

Seveda sem ena navadna zanikrna punca, tega niti ne bom poskušala zanikat! Moj izgovor zakaj te ne pišem redno, zakaj te ne izboljšujem z bolj sufisticiranim in naštudiranim pridihom, še vedno ostaja enak. Faks in preobremenjenost. Kaj bo šele potem, ko bom v službi, karieristka, ko bom mamica, žena, ljubimka, športnica in gospodinja hkrati!!

Zaenkrat sem se odločila, da te obudim. Sprejela bom nekaj dobronamernih kritik, ki bodo vključene v naslednji objavi. Naprimer, da ne pišem tako zelo osebno. Jaz dodajam še to, da bi lahko kdaj pa kdaj pisala v angleščini, kajti moj besedni zaklad se je začel striktno omejevati le na športne izraze, nič več retorično ne napredujem, kaj šele v tujem jeziku. In to me žalosti. Zato si danes še zadnjič dam duška. =)

Pred dnevi sem zopet začela igrat. Iz zaprašenega predala sem potegnila literaturo, s katero sem se predstavila na sprejemnih izpitih Akademije. To sem nekako potlačila v sebi, glede na to, da sem sedaj zadovoljna Difovka. Glede tega moram ostati skrivnostna, imam pa vsekakor še nekaj za bregom. Trenutno sem prezaposlena s faksom, ki se skoraj vsak dan začne ob 7h in se nemarno razvleče do pol 10. ure zvečer. Da ne govorim o potrebni 100% prisotnosti pri vajah in na veliko predavanjih... Ah! Nočem "jamrat". Raje bom zbrala zadnje atome in situacijo obrnila nekako takole: "Evo super fajn natrpan urnik, sedaj pa da vidimo koliko zdržim!!" In hvala Bogu, da to pri meni (vsaj v večini primerov), nekako zaleže.

Sicer nasplošno hrepenim po umetnosti. Manjka mi. Igram. Kadar je čas tudi na kitaro. Slikam, rišem, barvam. Po listu, stenah, sebi, prijateljici. Nameravam se vključiti v amatersko gledališče. Še več bi hodila na predstave in koncerte. Več časa bi preživela v knjižnicah (pa so le te- glej ga zlomka!- ob pol 10h zvečer, ko pridem s faksa, po večini že zaprte. Plesala bi balet. V kratkem bi se rada naučila portugalsko in italijansko. Naučila bi se igrat violino. Šla na "neko" potovanje z denarjem, ki ga hranim za "neko" potovanje že od poletja. Rada bi spoznala še več navdihujočih in pozitivnih ljudi. V načrtu sem imela še, da letos osvojim "tree sixty-ja z boardom... Ampak to letos zagotovo ne bo možno.
Uničila sem koleno. Poškodba naj bi se mi pripravljala že nekaj časa, pretreniranost od atletike, grdo ravnanje s koleni pri bordanju itd. Za počen meniskus in natrgano sprednjo križno vez, pa je svojo piko na i dodala gimnastika. Da bi se izognila operaciji sem pridno delala vaje, pojedla bolečino, hodila na fizioterapije, ampak bom junija vseeno mogla operirat. Zahvaljujoč super fizioterapevtu Boštjanu pa že zelo lepo hodim.

Tako. Po dolgem času sem začutila inspiracijo. In čeprav je moj dan danes trajal 19 natrpanih ur, je ravno ta tempo potreben, da jo začutim.

In ja. When things go hectic- look on the bright side. Those dynamic days force you to do it better, to do it all. You don't have much time to think, you just go and make everithing possible.

Uršek

Reklame, seks in požrtija

2009-12-13T01:46:00.000-08:00

Uf, tale je bila pa dolga... Long time, no posts.
Če je prezaposlenost s faxom dovolj dober izgovor, potem se obesim nanj. Plavamo, gimnasticiramo, ustvarjamo seminarske, opravljamo že prve izpite, itd.

Naslov posta?
Ja vsekakor se nanaša na to zmešnjavo, v kateri sem se znašla. Tale tako imenovani fax me je posrkal vase, uživam, a časa ni za nič drugega! Prav slabo vest imam, da sem zanemarila svojo umetniško plat, pa bivše sošolce in prijatelje, da domačih sploh ne omenjam...
Zato je zadnji čas, da se odpravim malo v gledališče. Gledat Reklame, seks in požrtijo, kaj pa drugega! Kot pogorelo AGRFT-jevko me seveda en čas ni vleklo tja, priznam... :)

Kaj je še novega?
Jah, živim v Ljubljani. Čisto zares. S puncima, ki sta moja nova družina. Ko pridem domov se sploh ne počutim več doma... In res je velika verjetnost, da ne bom nikoli več živela doma? Lahko spoznaš nekoga, lahko si najdeš službo in stanovanje, celo zanosiš?
Halo, jst sm še mala punčka! Cela kopica vprašanj. Vem le to, da pogrešam dom in moje domače. A čutim, da je prišel čas, ko moram tudi jaz počasi odleteti iz gnezda, si nekaj ustvariti, ustvariti sebe in svoj poklic, in nekoč zgraditi svoj dom, kjer bom jaz imela mlade. :)

Okej okej... Poetiko na stran. Pa tale veseli december pa te fore? Ja, je lepo se sprehodit čez mesto v mraku in lučkah... Lepo je iti z nekom, ki ti je blizu na kuhančka... Lepo je kupovat darila in zapravljat... Ja ja, use to!
Pa ljudje, ki so vsak dan zunaj in vsak ljubi dan gledajo te lučke? Ljudje, ki nimajo nikogar, še dobro da ne, saj tudi denarja za darila nimajo? Ljudje brez doma, brez denarja, brez ljudi, ki bi jih pogreli usaj z nasmehom?
Včasih imam slabo vest, ko tožim prijateljici o svojih "težavah", nato pa pomislim na ljudi z resničnimi težavami...
Včasih že nasmeh pomaga. Včasih samo to, da nekomu prisluhnemo. In če kdaj komu darujemo kakšen evro ali dva, tudi ne bodo trpeli naši žepi. V takih trenutkih se začuti toplina veselega decembra.
In ne samo zaradi kuhančka! :)

Vaša Marica

LJUBEZEN

2009-10-24T15:20:00.000-07:00

Heh, pa sem se končno le "spravila zraven". Na faxu je super, dokaj naporno, vendar uživam in se veselim novega znanja (konec koncev je bila to le moja izbira, zato bi človek pričakoval, da me zanima). :) Sošolci so super, res, da se še ne poznamo dovolj dobro, a ne smemo zanemariti, da so to ljudje s podobnimi interesi mojim, zato bi se že samo zato morali razumeti. V teh par tednih smo se navezali in med nami se počasi spletajo prijateljske vezi, ki potem ostanejo tudi celo življenje... Vesela sem. =)

Pa vendar jim vsekakor namenim še kaj več besed kot le to, prihodnjič!

Na današnji večer sem prav posebno razpoložena... Poslušam Miko in njegov Happy ending, idealna za danes... Požiram vsako besedico med tem ko ležim v svoji preveliki postelji, ki sem si jo tako zelo želela... Šele zdaj si upam priznati, da sem jo kupila zato, da bo prvič lahko pri meni prespal nekdo poseben. "Legalno" seveda. :) To je bil svojstven proces, saj je moja družina dokaj konzervativna, in, ko so lahko že vsi "skupaj spali", so se nama še vsi smejali... Pa sem družini vseeno hvaležna tudi za to!

Sporočam vam, da sem jo spoznala. Jo imela. Jo obdržala, a nekega sivega jutra je odšla neznano kam. Bila je prava. Bila je tista, ki jo nekateri nikoli ne doživijo zares... Jaz sem jo.

Bila je... Ljubezen.

Spremenila me je. Dvignila me je v nebo, nad use... Večkrat me je brezsrčno vrga po tleh in mi nasula solze po obrazu... V usta mi je položila grde besede, ki jih nikoli nisem hotela zares izreči... Pa sem jih. Včasih me je poteptala pod svojo težo... Pa vedno znova osrečila. Na koncu me je pustila praznih rok, obupano in vrženo v temo. Svet, katerega sva gradila, se je podrl. Po nikogaršnji krivdi, tako pač pride v življenju.

Hvaležna sem, da me na ta večer boli. Hvaležna sem Bogu za solze. Hvaležna, da se ozrem nazaj, in sem ponosna nase. Da vidim, da sem sposobna zares ljubiti, da sem zrasla kot oseba, da sem postala boljša.

Za vse to se zahvaljujem izrednemu človeku, ki je to izkušnjo delil z mano. Naučil me je ljubiti, naučil me je življenjskih vrednot, v katere sem pred tem dvomila... Pomagal mi je graditi sebe kot osebo, napredovati, zaupati vase in v svoje sposobnosti, verjel vame tudi takrat, ko so celo moji najbližji obupali...

Bili so dobri trenutki, bili so slabi. Povsod je tako. Z mano naprej odhajajo samo dobri.

Hvala ti za vse, v mojem srcu boš vedno zasedal prav posebno mesto! :)

Vam usem pa prijetno noč, gremo spat, da bomo zjutraj vstali polni energije in z nasmeškom pričakali novo sonce, nov dan!

Nočko,

vaša Urši

Tukaj in zdaj.

2009-09-24T10:48:00.000-07:00

Lahko mirno sedite pet minut, ne da bi vas razjedala neustavljiva želja, da bi se s čim zaposlili? Lahko sami jeste v restavraciji, ne da bi se počutili nelagodno? Večina ljudi je težko sama. Pomagajo si z vsem mogočim - televizijo, drugimi ljudmi, drobnimi opravki - samo, da ne bi bili sami s seboj.

Razmišljala sem v čem je point. Izposodila nekaj psiholoških knjig. Opazovala ljudi. Opazovala sebe. Dejstvo je, da vsak človek v sebi nosi nekakšno tesnobo, skrite misli in želje, razočaranja in bolečino. Če bi si vsak dan vzeli nekaj časa "samo zase", se zamislili in sprostili brez useh odvečnih dejavnikov, bi ta tesnoba privrela na dan. Tega pa se bojimo. Bojimo se zamisliti sami nad sabo.

Zato sem se sama odločila za korenito spremembo. Čeprav vem, da preživim kar dosti časa sama s sabo, bi ta čas moral biti bolj kvaliteten. Sprehodi v naravo so odlična priložnost. Odideš v naravo, tja kamor ti je lepo, se malo spotiš, hodiš, tečeš. Kaj pa psihično? Najprej še vsakodnevne misli. Nato, ko zaideš globje v gozd, privrejo na dan tudi globja čustva. Razmišljaš kdo si, od kod prihajaš in kam greš. In ko razmišljaš dalje se začne občutek tesnobe. Bolečine. Nekaj te je prizadelo, nekaj si naredil narobe. In tu je sedaj point.

Priznaš si napako, saj si samo človek. Se zjočeš. Večkrat, če je treba. Se za trenutek zasmiliš samemu sebi. Nato pomisliš nase. Vse je za nekaj dobro. Imaš se rad. Živiš, nočeš izgubiti trenutka. Zaveš se, da je življenje prekratko, da bi pogreval slabe stvari. Bolje se je osredotočiti na dobre, stare pozabiti.

Pomislim na to, da se imam rada. Kdo pa me bo imel, če se ne bom imela sama? Začnem se zavedat, da sem edinstvena, da je še čas, da na svetu naredim številne pozitivne spremembe. =)

In za to je vredno živeti! In zato je treba "odvečno prtljago tesnobe" večkrat odpeljati v gozd in jo čistiti sproti, preden se jo nabere na tone milijone! ;)

Vaša psihološko mahnjena Uršula

19. rojstni TEDEN

2009-08-25T13:03:00.000-07:00

Seveda, zakaj bi človek imel rojstni DAN, če pa lahko ima zase kar cel teden. Seveda ta ideja nikakor ni zrasla na mojem zeljniku, pač pa na zeljniku moje "žlahte", ki je s čestitkami in obiski začela že kar v ponedeljek. Zakaj pa ne. Torej bo v sredo pravi vrhunec, se pravi jutri. Se bo pa tudi v petek še vedno dogajalo... =)

Pravzaprav bi se na zadnji 18. letni dan že kar spodobilo nekaj napisat. Vsak rojstni dan doživljam kot nekakšno osebno Novo leto, saj se takrat spominjam vseh dogodkov in prelomnic v preteklem letu. To je bilo vsekakor zopet uspešno. Slabe stvari bom dala v škatlo in jo shranila nekam v ozadje moje glave. Ne bom točno vedela, kam sem jo založila,ampak vedela bom, da škatla obstaja in da je tam. Vse, kar pa je bilo uspešno, gre z mano naprej. Ne v smislu spanja na lovorikah, ampak izključno za motivacijo.

Najlepša leta in blablabla... Kako prekleto prav imajo ti starčki! Dovolj sem stara, da mi ni treba biti doma ob uri. Trenutno doživljam (domnevno) najdaljše počitnice v življenju. V službo grem šele septembra. V žepu imam že kar nekaj lastnih denarčkov. Seštejte? Svoboda, svoboda, svoboda. Vsaj za par tednov. In najbolj všeč od vsega tega mi je, da lahko kadarkoli pograbim ves denar, "rukzak" dam na rame, musko in par cunjc, ter odjadram v širni svet. Vsaj za nekaj dni, ali vsaj uric. Nameravala sem naredit en bolj "ornk" trip v tujino v septembru... Ampak kaj, če je doma tako lepo! Trenutno se navdušujem nad knjigo Toma Jeseničnika, ki sem jo dobila za maturo. Slovenija v presežnikih. Daje ti vedet, da si popoln idiot, če iščeš lepote najprej drugod, potem pa šele doma. In na tem delam sedaj. Se vsedem na vlak nekega nenavadnega dne in se peljem.
Raziskujem. Potujem. Obožujem. Sem v naravi. Ljubim. Se učim.... Živim!!

Saj sem stara (že skoraj) 19. let! :)

Urši vse najboljše!***

Bemtiš.

2009-08-17T01:59:00.000-07:00

To poletje pa je poletje v skoraj pravem pomenu. Resno. Končno sem si dovolila rahlo prestopit prag domačega razmišljanja, se osvobodila tujih mnenj in začela iskati pravo, pristno in samosvojo Urško Koželj. Čez leto sem delala kot mravljica. Da ne omenjam stalnega treniranja in nasplošno postavljanja novih in novih ciljev, ki sem jih po večini "podrla". In je prišlo poletje, s familijo na morje, nato pa za en mesec v službo. Skladišče, trgovina, pisarna, gostilna... Vse to je blo ok. Naporno, ampak potrebno. In tako je bilo zadnjih nekaj let. Ampak tokrat mi je všeč, da je to poletje drugačno. In končno si dovolim malenkost predaha, preden se vsa zagnana strasno vržem v študij.

Pravzaprav z veseljem gledam nazaj, teh par mesecev, v katere še sama nisem resnično verjela. Matura, dvojni sprejemci, pa še in še stvari, za katerimi sem se gnala. In jih dosegla. Skoraj čisto vse, kar sem si zadala. Če sem se kaj naučila iz vsega tega, je to to, da moram še bolj verjet vase. Vsak človek bi moral. In verjamem, da se da vse, če se le hoče in če se za to dovolj potrudiš. Problem zopet nastane, ko mislimo, da si nečesa želimo in bi bilo dobro za nas. Povdarek na mislimo. Pa tega niti najmanj ne potrebujemo, oz. se ne zavedamo, da nas bo na koncu onesrečilo.

V glavnem. Delo imam, če koga zanima. Res je, da ne bom delala cel mesec, ampak ravno v tem je point. Se bom pa v kratkem času prekleto "nadelala". Ker sem sama tako izbrala. Delala bom na sejmu. Lahko bi se šla tja preprosto smejčkat, pokazat malo gole kože in zaslužit še enkrat toliko kot bom. Pa nisem izbrala te preproste poti. Da ne rečem še kako grše. Izbrala sem tisto, za katero se moram že sedaj pripravljat, se tudi določene stvari naučit in se izobrazit. Zato, da bom tam služila denar s pametovanjem, prodajanjem, prepričevanjem, pogovori v tujih jezikih... Ja, tudi jaz se bom razdajala kot tista dekleta v minikah. Razdajala bom svoje znanje, svoje sposobnosti. In to obožujem. Komaj čakam na nove izzive. Pa čeprav bom na nogah od jutra do večera, bo to na nek način super. Pridite kaj okrog!

Vaša, U.K.

JEBEM VAM SUNAC! =)

2009-07-14T14:59:00.000-07:00

Ja, ja, točno tako! Danes sem prvič videla videospot Jebem vam sunac, skupine Langa. Moram priznat, da se mi zdi izjemno domiselen. Na prav prefinjen in korekten način se posmehuje Slovenskemu Janezu v nos, kar navsezadnje kaže, da jih le ne bi smeli tako podcenjevati. Drugo je, kar se dogaja z davkoplačevalskim denarjem, ki včasih zaide k Njim... Pa pustimo to.

Ima ta naslov mojega bloga še kakšen globji pomen? Morda. O tem lahko presodite sami. Bila sem tam. Borila sem se. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo namreč. Morda mi ni bilo namenjeno, a tam sem se vseeno počutila kot zmagovalka in tega mi (na žalost) ne more vzeti prav nihče. Živčni vrstniki, kolegi, vsi napeti, večurno čakanje da prideš na vrsto in nervoza... Vse to mi je na nek način dajalo moč. Ko sem vstopila pred trinajstčlansko komisijo, mi je pognalo kri po žilah. Ko sem s svojimi baletnimi copatki stopila na črn parket in so me obsijali žarometi, sem se prvič v življenju počutila zares živo.

To si želim. Je bil edini stavek, ki se mi je še motal po glavi. Nato sem se sprostila. Dala vse od sebe. Bila jaz jaz. Vse, kar sem dolgo pripravljala in si vmes že stokrat premislila, poslušala dvome da mi ne bo uspelo in blablabla, sem se predstavila čudovito. Vsaj zame. Tiste pol ure sem bila popolnoma srečna. Uživala sem v zbadanjih in jih komentirala, igrala in improvizirala. Odgovarjala in se razkrivala. Čutila sem se povezano z njimi. In to je bilo to. Zame je naloga opravljena. In to odlično. Če njim ni bilo všeč, žali bože. Mogoče nekoč spet poskusim. Morda nikoli več ne pridem blizu. Ali ni tako, da ko se ti zaprejo vrata, se ti odpre veliko novih? In taka je bila usoda. In uživala sem v njej. In uživam prav zdaj. Zadovoljna s tem, kar sem dokazala sami sebi. In prav to šteje.

Vaša,

Urška Koželj, dipl. neobupatorka

The streetcar named Desire

2009-06-12T04:27:00.000-07:00

So, I am there where I was afraid to be for a long time. It is the time. To make a choice, which literature to pick for the exam on Academy. I think that Tennessee Williams won. Even if Blanche is not what I wanted her to be, this is his book, right? So I guess he is the bos. I am totaly running out of time, so I have to decide quickly. I also have some poems to pick, and I have to send it to Academy by the end of the next week. So this is a bit stressful time for me. Becouse I really want to do it good. Even I do not suceed, I will do my best. I am starting to think that this is really the career and a life I want. And nobody cannot take this spirit away from me. I am trying to think positive. I hope to get some best wishes from you, my dear reader, whoever you are. =)

Au revoir,

Blanche

P.s.
Some poem from Federico Garcia Lorca

Despedida

Si muero,
dejad el balcon abierto.

El nino come naranjas
(Desde mi balcon lo veo.)

El segador siega el trigo.
(Desde mi balcon lo siento.)

Si muero,
dejad ej balcon abierto!

Slovo

Ko umrem,
pustite balkon odprt.

Deček pomaranče je.
(Z balkona ga vidim.)

Kosec žito kosi.
(Z balkona ga slišim.)

Ko umrem,
pustite balkon odprt.

Gola

2009-05-24T12:32:00.000-07:00

No, pravzaprav se po dooolgem času počutim svobodno (vsaj za nekaj uric, dokler se ne vrnem na ekonomijo), saj sem izbrisala vse račune, od najbolj zanikrnih netlogov, ki so res, pardon, kretenski in na podlagi "glasuj zame". Sovražim to. Zbrisala sem tudi facebook, pa niti ne zato, ker je bil slab, pravzaprav sploh ne, ampak zato, ker sem proti koncu sprejemala že res vse ljudi, ki so me dodali, pa se mi ni ljubilo "čekirat" če jih usaj na videz poznam. No, po feng-shu-ju je vsa ta krama, ki je ne potrebuješ zelo negativna. In res, veliko bolje se počutim. Seveda bom nekatere stvari še potrebovala, zato bom ustvarila nov račun, brez skrbi! :) Vesela sem, da slišim, da nekateri redno spremljate blog. Hvala vam. Seveda lahko dodate kdaj tudi kak sočen komentar, saj se zavedam, da včasih celo zanalašč napišem kako "bučko": =) Torej, matura je tu, zapiram se v sobo, učim, ko mi presede stečem ven in se dodobra utrudim. Najdete me tudi na bazenu, pa na aerobiki, pa v Terri :) Lep pozdrav, aja, pa dodajam, da sem pa vseeno ob pomoču nekaterih intenetnih strani spoznala veliko zanimivih ljudi. Haha, češ... ;) Vaša Uršula

Šopek rož ali kako se uničuje le te.

2009-05-10T13:21:00.001-07:00

Tako. Po dolgem času. Še daljšega pa me sedaj spet ne bo, saj je matura že stopila skozi vrata dvatisočdevet. Danes me je tako rekoč spreletel srh, ko sem dodobra "naštudirala" in se poglobila v moja tako zvana "dvojna sprejemca". Naredila plan. V kolikor je to sploh možno. "Pojamrala" moji dragi in dragemu in nabila račun, kako sem najbolj boga na svetu (čeprav zdaleč ne mislim to, le hrepenela sem po spodbudnih besedah, na katere tako ali tako, vsaj pri njima, ponavadi naletim brez klečeplazenja). In šla teč. Kaj pa drugega. Za spremembo po navadni turi še na bližnji hrib pa dol, kjer sem naletela na čudovit travnik, ki mi je kar polepšal ta turoben dan. In po stotih letih sem si drznila natrgat si šopek. Načeloma sem proti, saj naj rožce lepo rastejo, ne pa "crknejo" v mojem laboratoriju. Ampak useeno. In ja. Travnik že skoraj ni več travnik. Vse pozidano in splanirano, se pravi hrib dobesedno prekopan. Zemlja totalno razrita. Pol travnika je že beton. In jst veselo trgam, stojim v hribu in naenkrat se "hribček" podre. Tako zvana "dobro splanirana zemlja" začne drset.. In jst z njo. Pa naj še kdo reče, da to ni poseganje v naravo? No in rožce so se mi po tem kar smo videle, zdele prav zadovoljne, da so odšle z mano domov. =)

Pa še nekaj zanimivih misli Dalajlame:

1. Take into account that great love and great achievements involve great risk.

2. When you lose, don't lose the lesson.

3. Follow the three Rs: Respect for self, respect for others for all your actions.

4. Remember that not getting what you want is sometimes a wonderful stroke of luck.

5. Learn the rules so you know how to break them properly.

6. Don't let a little dispute injure a great friendship.

7. When you realize you've made a mistake, take immediate steps to correct it.

8. Spend some time alone every day.

9. Open your arms to change, but don't let go of your values.

10. Remember that silence is sometimes the best answer.

11. Live a good, honorable life. Then when you get older and think back, you'll be able to enjoy it a second time.

12. A loving atmosphere in your home is the foundation for your life.

13. In disagreements with loved ones, deal only with the current situation. Don't bring up the past.

14. Share your knowledge. It's a way to achieve immortality.

15. Be gentle with the earth.

16. Once a year, go someplace you've never been before.

17. Remember the best relationship is one in which your love for each other exceeds your need for each other.

18. Judge your success by what you had to give up in order to get it.

19. Approach love and cooking with reckless abandon.

Books, books, plenty of it...

2009-04-09T11:34:00.000-07:00

Tako.
Pa smo prišli !že skoraj! do konca. Niti ne toliko moja pedantnost, kot preprosta sila nujnosti, me je prisilila, da že končno uredim stare zvezke, knjige. Ne da prej niso bili, oh seveda, prav lepo so bili pospravljeni v notranjosti knjižne mize. Ampak sedaj je nastopil čas, da zmečem osnovnošolske zvezke v smeti, knjige prodam, in naselim nove, za maturo, fax...

Ne morem verjet kaj vse sem "šparala"! :D Da ne omenjam starih dnevnikov, ob katerih sem se do solz nasmejala, pa vseeno kakšno potočila tudi od žalosti same. Seveda sem našla kup starih pesmi, mojih in znanih, tako da me je še to recitiranje naglas (bila sem namreč sama doma), zamotilo za dobri dve uri. =) "Končno!", bi rekla Patricija, ki me skrbno opominja, da je prišel čas, ko se moram skrbno potopiti v raziskovanje težje književnosti, jo predelat in izbrati dela, katera bom predstavila na sprejemnem izpitu na Akademiji za glasbo, radio, film in telvizijo.

Pa veselo na delo, bi rekli temu... Čeprav je recitacija kot taka, meni všečna, ne delo...

Štiriletniki =)

2009-04-05T13:27:00.000-07:00

Nedelje...
Živim zanje. Preprosto zato, ker so del častitega vikenda, ker mi omogočajo dolgo spanje, predvsem pa več prostega časa zase in za moje najbljižje.

Zaradi sobotnega čarobnega večera, sem se zjutraj zbudila spočita in z nasmehom, ki se mi je bohotil čez obraz. Sijalo je sonce, skočila sem pokonci, na široko odprla okno in vdihnila nov dan. Bilo je izjemno toplo.
Ati nam je pripravil zajtrk in butarce, potem pa sem jo odmahala proti cerkvi (btw 100 metrov stran od naše hiške). Srečala sem folk, malo počvekala itd.

Sicer sem si to nedeljo rezervirala za matematiko, pa je bila vseeno skoraj preveč sumljivo sončna... In ja, naši so imeli plane. Najprej v Žalec na kosilo k babici, nato pa u Mengeš na Domnov rd.
In ja, čeprav si domišljam da sem usaj malo v formi, se teh štiriletnih malčkov ne ukroti kar tako... In po dobrih dveh urah igric, lovljenja, skrivanja in odkrivanja zakladov, smo Sandra, Lara in jst obsedele brez besed. =)

Rada imam nedelje.

Tisti dnevi...

2009-04-04T05:36:00.000-07:00

Ja, to so tisti dnevi, ko se mi po šolsko ne da prav nič. Pa pride še bolj kot ponavadi v ospredje šport.

V četrtek sva bila z Borom zvečer na bazenu kar dve uri skupaj (moj sošolec, a.k.a. vaterpolist in tako zvani moj novi osebni trener plavanja =)). In ja, za prvič sva se kar dobro "gnala", mislim, da sem nekako dosegla normo, ampak še vseeno bo treba delat na tehniki pa skoku. Ker še vedno plavam goloba. ;)

V petek sem po šoli izpustila pevske, in šibala na 85- letnico strica Tončija, kjer sem bila tudi uradni fotograf. Tam sem se seveda fajn najedla, potem pa hop na aerobiko, saj sem jo pozabila odpovedat. Mami pa je zanalašč ni, ker se moram kao tudi sama malo znajti. Najlepša hvala! :D Pa ni bilo take sile... Pravzaprav se je kar prilegla!
Potem pa s puncami na pjačo in tako dalje... Pa se je petek zaključil.

Sobota se je začela že kar zgodaj, ker smo imeli v hiši goste iz Avstrije, ki so prespali pri nas. Ata Stanko je prišel pome, in peljala sem ga na Roglo smučat. :) Nakoncu sva itak bolj srfala kot pa bordala... Pa dobro.
Bila je odlična priložnost da sva bila malo čisto sama. In ponudil mi je svojo novo garsonjero, med mojim študijem v Ljubljani. Bila sem strašno vesela!! :D In to je bilo to...

Sobota se počasi preveša v popoldne, zunaj sonček, jaz pa za matematičnimi knjigami. =(
Potem imam še sesanje, pa s5 učenje, pa inštrukcije, pa s5 učenje... Potlej pa je sobota zvečer!! Vemo kaj to pomeni... ;)
Sicer bi lahko šla s Killingi na koncert nekam blizu Zagreba... But there's too much I HAVE TO do.
Torej, zdej za knjige, zvečer se pa malo razvedrit!! :)
Lp do prihodnjič,
Marica

Teci dalje, hitreje, močneje!

2009-03-29T15:05:00.000-07:00

Hja...
Pa smo tukaj kjer smo... Ples je za mano, maškare so šle, matura se bliža, sprejemni izpiti pa še bolj.
Moja fora z Amy Winehouse je kar navdušila, še vedno pa večina slovenčkov sploh ne razume kdo to je. :D Ampak zahvaljujoč le-tem sem se lahko dodobra nasmejala.

Jaz: (v maškarah, na bowlingu, oblečena v Amy) " A veš kdo sem??"
Oni: "Ja, Urška Koželj!! "
Jaz: "Pa neee, Ejmi Uajnhaus!!!"
Oni: (debelo gledanje)

Heheheheheh... In tako dalje.

Še bolj sem se "vzela v roke" glede športa, plavanje je kar kritična točka, če se pogovarjamo o sprejemnih izpitih za na Dif. Tek, plavanje, aerobika. O Agrft-ju, ki pa sem ga, btw, dala na prvo mesto, pa raje sploh ne izgubljajmo besed... Bi bilo bolje če se po hitrem postopku začnem poglabljat v kakšno sufisticirano književnost! :)
Danes sem se oglasila pri Nati in gledanje starih albumov me je totalno navdušilo in prepričalo, da za vsako ceno organiziram srečanje. Nas 7.
Starih, nekoč najboljših prijateljic. Skupinice Angels. Ker smo med srednjo šolo totalno izgubile stik.
Ana, Inge, Mateja, Nastja, Simona, Staša in jaz.
Banana Kovček, Ringlo, Kiwi, Nafta Čik, Alojz Rudolf, Japka in Hruška.
To načrtovanje me je v nulo razburilo, in komaj čakam da se s5 vse srečamo!
Če kdo bolj ni za skupaj kot mi, nočem nič. Pa smo vseeno vedno držale skupaj.
In to je to.
Se mi že malo spi... Pa nekaj fotk za popestritev!
Lp...
Uršula

Nas 7 =)

Pati & me u mestu srečava The Dog- a =) (moj najljubši kuža;)

Snemanje šolske himne na placu :)

Amy po zategnjeni špuri.

Maškurce.

2009-02-12T13:31:00.000-08:00

Bil je zabediran dan, še dobro da pokliče Gašper in me reši. Nej bi mu šla pomagat šopingirat za sestričnino 18ko, pa se je iz tega razvilo marsikej...
No in ko sm sicer nasmejana prijadrala domov, po večurnem slikanju videospota v podzemlju Treh lilij (bom kdaj drugič obrazložila), sem s5 postala žalostna.
In sem se šla afnat.
Nakup za maškurce št.1 :D

Maturantski ples SEŠ Celje <3

2009-02-02T10:57:00.000-08:00

Tako. Pa je mimo. Tako dolgo in

nestrpno sem ga pričakovala, da sem popolnoma pozabila na svet okoli mene. Veselila sem se ga od 2. letnika naprej, ko sem bila prvič na takem plesu in sicer na Blažovem. In sedaj, ko vem da nikoli več ne bom maturantka... Si ne morem kaj da mi lahna rosa ne bi silila v očke! Pa ne bom več nakladala... Saj ga je večina od vas tudi že preživela!
Najlepše so bile priprave, pa potem ko se s sošolkami nismo znale pogovarjat čisto o ničemer drugem, pa ko smo norele z oblekicami in vso to šaro... In bil je tu.
Naličeni, "popeglani", dodelani videzi. Vsi so mi bili po svoje všeč, čisto vsi!
Je pa res, da sva bila z Rokom najlepša :D Malo za hec, pač ja, ker sva na ta večer praznovala prav posebno obletnico- 1 leto. =)
Bila je generalka, pa bil je smeh, pa bilo je padanje in zapletanje, pa bila je Urška ki je 5 minut pred začetkom pudrala sošolce, ki so se jim tik pred zdajci pojavili mozoljčki...
Pa bil je posrečen ples, bila je ponosna "žlahta", bila je Urška ki je plesala z ravnateljem in bila je Urška ki je plesala z atijem, pa bila je potem Urška ki je plesala s sošolci kot nora pa na odru pa za mizo... Ah ja. Nepozabni spomini.
Naj raje slike govorijo namesto mene.

Ples z ravnateljem

Ples z očkom :)

Best of 4.f

moja odštekana familija.com

Vsi moji povabljenci

Moja družinica <3>

Hvala ti! *

SAMO ŠE 2X SPAT!!

2009-01-28T12:32:00.000-08:00

Ja, zares še samo danes in jutri zatisnem oči, in... TUKAJ BO!!! Moj maturantski ples seveda. Bolj ko gre pričakovanje proti koncu, bolj s sošolci ne moremo verjet... Da se nam bo zares zgodilo! Pravzaprav res še ni dolgo tega, ko smo prestrašeni "fazančki" prvič ugledali ekonomsko luč in Zmaja... Ja, ja, vsi dobro vedo kaj mislim s tem!
Prav nestrpna sem že... Da oblečem mojo dolgo pričakovano oblekico, nataknem vrtoglavo visoke petke, nadanem rokavice in uhančke, nališpam obraz... In se zavrtim v noč, ki niti najmanj ne dvomim da ne bo polna smeha, solz, plesa, poljubčkov, pogledov ponosnih atijev... :D
In ja, težko pričakovani ples z ravnateljem. Sem tudi ponosna, da sem bila izbrana.

Upam le, da me zdravje ne pusti na cedilu. Včeraj sem se šla veselo kopat s sošolci, danes pa sva z Borom vodila sejem učnih podjetij v Golovcu, kjer je za nameček še dve debeli urici veselo pihalo po naju. Ta teden je zakon! Ju3 je generalka, pa nekje moram še eno torbico "ujagat", pa razdelit vabila vsem mojim povabljencim (ekonomska organizacija, se razume), itd.

Res ga že nestrpno pričakujem. Pravzaprav sem "čekirala sceno" že na kar nekaj maturantskih plesih, a nobeden od njih ni bil prav Moj.
Zato Moj, pripravi se. Prihajamo!!!

La precencia de Cyntia

2009-01-24T13:02:00.000-08:00

Tih, žgoč dan. Zemlja vpije po vodi, a te nikjer.
V sobi prijeten hlad. Odprta balkonska vrata, skozi katera se igrajo dolge, sveže bele zavese. Vse izgleda tako zračno in sveže, kot da sobane ne bi obdajali stari in že oguljeni kosi pohištva. Na sredi prostornost ubija stara, velika železna postelja, ki je skrbno prekrita s snežno belimi pregrinjali. Blazine in ostala mehkoba na njej jo delajo tako pošteno... Pa vendar bi ta stara postelja, če bi znala govoriti, povedala tisoče in miljijone zgodb...

Na ulici je izgledala kot povprečno dekle iz Leblona. Kolikor je dekle iz Ria sploh lahko povprečno. Zanjo to vsekakor ni držalo. Imela je dolge, temne lase. Rahli kodri so ji poplesavali v vetru. Njene oči so bile izrazito zelene, po mami. Koža ji je dišala po morju, vračala se je s plaže.
V hišo je prišla pozno popoldne. Kako lepo je bilo imeti svojo hišo! Sesedla se je na posteljo, zavzdihnila, prižgala cigaret in zopet opazovala Zezinha skozi odprta balkonska vrata. Ta "smrkavec" ji je pošteno buril duha in nemir med njenimi stegni...
Nihče ni vedel, kdo je, od kod je prišla ter kje dobiva denar, da živi sama. Bila je rosno mlada, ujeta nekje med deklico in žensko.

Napol v nekakšni omami je zaslišala korake. Bil je on. Moral je biti on. Naglo se je ulegla, odkrila rahlo zagorela stegna in se naredila da spi. Tako jo ima najraje.
Stopil je v največjo sobo v hiši in jo zagledal pred sabo. Razgaljeno, pokrito le z nekaj kosi nekakšnega belega blaga... Niti ni znal presoditi kakšno obleko nosi, niti ga ni zanimalo. Stopil je do nje, zgrabil jo je in si jo nahitro vzel, in še preden je Zezinho mogel videti zaključek, je prižgal cigareto in se usedel na rob postelje. Ona je storila enako. "Zakaj si danes tako zgoden?" ga je vprašala s tistim kančkom dvoma v očeh. "Oditi moram, pozen sem."
Natančno je že poznala vse njegove odgovore. Domov mora, jasno. Doma bi moral biti. Venomer bi moral biti doma.

Bil je resen človek v zrelih letih. Njegov šarm še zdavnaj ni zamrl, in tisti že skoraj čisto sivi lasje so ga delali privlačnega. Imel je izklesano postavo in nevaren pogled. Njegove močne roke so bile v mladosti navajene trdega dela. Še vedno pa je bil strasten in temperamenten, celo hudo vzkipljiv na trenutke.
Spoznala ga je nekoč na vrtni zabavi nekje v predmestju. Zabavi, ki jo je na njihovem posestvu pripravila njegova žena. Camilla je bila njena nova prijateljica in njegova hči. Tako sta se spoznala. Tako so se njine oči tiste noči srečale v soju bakel. Že dolgo pri sebi doma ni videl česa tako mladostnega, dehtečega in brhkega.

Na zabavi je bilo ogromno ljudi, hrane, pijače, bazen, glasba, ogenj. Bila je mlada in energična, rada je spoznavala nove ljudi. To je tudi tam počela, vse dokler ga ni zagledala. In drugič. In tretjič.Opazoval jo je. Opazila je njegov poželjiv pogled.To jo je vedno zabavalo. "Že dolgo nisem imela moškega", je pomislila in stekla v temo.
Sprehodila se je skozi odprt hlev, ne daleč stran od prizorišča. Malo si je želela zadihat... Nakar so jo zgrabile nekakšne močne roke:"Kaj za vraga počneš tu, smrklja?!" Nasmehnila se mu je in za trenutek ga je imelo, da bi jo udaril. Nihče se na njegove grožnje ne nasmeji. To ga je razkačilo. "A boš že povedala, s kakšnimi nameni se sprehajaš med tujimi konji, na tujem posestvu?!" Še zadnjič se je nasmehnila in zbežala v noč.

Ko jo je Camilla naslednjič povabila, je bil sončen in vročičen dan. Oblekli sta kopalke in nameravali dan preživeti ob bazenu. Pridružila se jima je tudi Lucia, njegova žena. Pogovarjala se je s puncama in ju spraševala o šoli. Camilla je bila v primerjavi s Cyntio resnično povprečno dekle. Cintia je hočeš nočeš izstopala. Ko je Antonio proti večeru prišel domov, je nameraval dokončati delo. Pa si je premislil.. Šel je pozdravit hči in ženo na vrt, a tam je bila tudi ona... To je v njem zbudilo nekakšno hudo jezo. Vsa privlačna je plavala na blazini, tik ob njegovi ženi. Za hip se mu je vse pred očmi ustavilo, in videl je samo njeno popolno telo... Takrat še snežno belo kožo, kapljice, ki so povzele tja, kamor ne bi smele... In prsi! Imela je najčudovitejše in najlepše oblikovane prsi, kar jih je kdaj videl. "Naredil bi jo žensko!" si je mislil. A ni vedel...

Ni vedel da bo prišlo tako daleč. Na naslednji zabavi je zopet zbežala v temo, a tokrat ni naletela le na močne roke.. Zgrabil jo je in vrgel na seno. Strgal ji je srajčko pod katero ni imela ničesar. Igrivo se mu je nasmejala, a usta ji je pokril z roko, da ju ne bi kdo slišal. Močno jo je privil k sebi in njen vonj ga je delal vražjega, obsedenega... Z roko ji je napol grobo segel pod krilo in tudi to je bilo vse, kar je imela na sebi...

Tako je večkrat, kar brez povabila prihajal v njeno hišo. Si jo vedno drugače vzel, vedno bolj divje. Njej je bilo v zadovoljstvo, na nek način ga je občudovala.
Srečanja so bila še posebej v zadovoljstvo sosedovemu fantu, ki je vseskozi delal in delal doma, naposled pa se je le naskrivaj splazil do okna, pri katerem je vso situacijo lahko opazoval. Najprej mu je bilo tuje, neprijetno. Kasneje si jo je ogledoval vsak dan. Poznaval je njene navade in vedel, da doma najraje ne nosi drugega kot samo hlačke. Bil je čisto nasprotje Antonia- mlad, neizkušen, zaletav in sramežljiv. Vseeno se je bil za svoja leta že kar dodobra razvil in razrastel.
Nekoč ga je dobila. Nasmehnila se mu je in mu pokazala prsi. Skoraj ga je kap. S prstom mu je nakazala naj pride k njej. Bila je soparna, medla noč. Čez ulico je pohitel do vrat. Spomnil se je zgodbice iz otroštva, ki so jo pripovedovale sosednje gospe. Da v tej hiši straši. Da je nihče noče kupiti, saj naj bi notri ljubimec nekoč umoril mlado dekle. Domačini tega dela mesta so močno verjeli v to.
Vrata so bila odklenjena in s strahom je stopil noter. Počasi je načel stopnice, nakar ga je spreletel srh, a ne pred hišo, temveč pred njo. Hotel je zbežati.. Pa si je premislil. Ko je premagal stopnice je stopil v sobo iz katere je prihajal soj sveč. Ležala je na postelji, ovita v brisačo.
"Izgleda, kot da si videl duha, Zezinho." Je odvrnila mirno. "Si mi prinesel, za kar sem te zadnjič prosila?"
Mel si je roke in jecljaje spravil iz sebe samo:"Ne gospa."
"Kaj torej počneš tu? Kaj tako buljiš? Še nisi nikoli videl ženskega telesa?"
Čez nekaj časa je odločno odkimal.
"Pa bi ga rad?"
Skomignil je z rameni.
Odvrgla je brisačo in se gola ulegla na posteljo.
"Koliko si star?"
"16 gospa."
"Kakšna gospa neki, samo dve leti sem starejša od tebe! Od sedaj naprej sva na ti, velja?"
Segla mu je v roko in ga potegnila k sebi.

Se nadaljuje...

P.S. Posvečeno tebi, D.
Hvala za inspiracijo in pregovarjanje da objavim!

Moja Inge

2009-01-21T04:59:00.000-08:00

Hja...
Težko pišem, a moram priznat, da me že pošteno tišči, saj že kar lep čas nisem objavila kakšne zgodbe. No, zgodbice, Dejan :) Zagotovo v bljižnji prihodnosti!
Ok, bistvo.
Ležim doma, z 39 vročine, vnetjem dihal in bolečim trebuščkom. Hmh. Kam je šla moja odpornost letos? Z zdravnikom sva že skoraj na ti, brez heca. In strašno mi je hudo kadar moram kar ležat.
In ja. Tukaj je! Moja super oblekca za na maturantski ples, seveda. Blue coctail dress. V pravem pomenu. Kratka in sladka. Moj angel v sili, Irena, me je danes zjutraj kar najlepše prebudila v ta siv in razmočen dan. V Ljubljani je našla točno tiste rokavičke, ki sem jih že vseskozi iskala! Tako je moj out-fit nekako zaključen. Reportaža o vsem dogajanju seveda sledi, zakaj bi torej sedaj po nepotrebnem izgubljala besede?

Pravzaprav veliko razmišljam, sedaj, ko imam čas. Ponavadi se mi neprestano kam mudi, imam obveznosti, šolo, učenje, neprestano me kdo kliče itd itd. Inge se mi vedno nasmehne in doda: "Urš, ti si res--- " pa malo počaka, in vedno sledi kakšna opazka. Sem bi zagotovo dodala "prezaposlena" ali pa "preobremenjena" ali pa "ena taprava slika". Joj, res jo imam rada. Ne dolgo tega je praznovala svoj 19. rojstni dan. 19.!!!! Kam gredo leta? Še pred parimi minutami sva bili dve navihani deklici, ki sta se učiteljici v podaljšanem bivanju zlagali, da sta mamici naročili, da morata domov vsak dan že ob 2h. In tako sta smrkljici ob 2h vsak dan veselo zapustili oddelek in odšli na drevo pred šolo. Ja, na drevo! In iz njega opazovali fante, ki so čakali na avtobus pred šolo... Heh. Inge si je nekoč gor zlomila roko in bilo mi je zelo žal, saj sem vedela da sem deloma kriva tudi jaz... Tako ali tako pa so naju po nekaj mesecih krvavo razkrinkali. Kakopak, ubogi devetletnici. Suzi. Suzana Kvas. Se še spomniš? Bila je močna in s klovnastimi lasmi, odločnega karakterja, a vseeno prijazna, nekakšna dobričina.
Ali tvojega prvega šolskega dne pri nas. Drugi razred, dve sošolki na novo. Mami mi je zjutraj povedala, da pride k nam neka Inge, sodelavkina hči.
V razredu se nobeden nekako ni zmenil zanju...Pa poskusimo! Vedno sem bila družabna in za sklepanje novih poznanstev... A je vseeno ena izmed njiju gledala tako grdo, da sem najprej poskusila srečo pri drugi. In srčno upala da je ona Inge! A bila je Maja. In čeprav takrat nisem bila zadovoljna s tem, in sem le stežka zbrala pogum, da sem pristopila še k tebi, k mrkemu obrazu. In prav ta obraz se je izkazal za pravega. In prav ta obraz me spremlja že 10 let in me ni še nikoli pustil na cedilu, kot toliko drugih!
Sva se pa večkrat spričkali. In bilo mi je všeč, veš... Ker sem te občudovala in ker si se znala super kregat in ker si izgledala res grozno kadar si se. In marsikatero lastnost ali besedo sem ti ukradla, in jo potem uporabila pri naslednjem kreganju. :D In seveda imaš še vedno to čast, da si edina punca ki sem se kdajkoli stepla z njo! Pa tudi za to nisva bili krivi čisto sami. In mislim da je to tudi eden večjih spominov našega razreda iz oš, saj se vsi smejijo na račun te zgodbice. Predvsem midve!
Da najinih vraževernih obredov sploh ne omenjam. Pa najinih tajnih pogovorov po telefonu, pa zmenkov v parku, češ, da se po telefonu tega ne moreva pogovarjat (vpliv mehiških nadaljevank s katerimi sva bili v tistih časih obsedeni). Itd itd itd...

Ingica, še enkrat vse naj naj! To je še moje zadnje, malo zamudniško darilo. Saj veš, da ti letos še nisem napisala pisma kot vsako leto ane?

Ne zanima me, kaj o meni menijo ljudje, ki me ne poznajo dovolj.
Gane pa me, kar o meni menijo tisti, ki me poznajo zelo dobro, moji prijatelji.

Rada te imam!

2009-01-07T09:13:00.000-08:00

An old man
turned ninety-eight.
He won the lottery
and died the next day.

It's a black fly
in your Chardonnay.
It's a death row pardon
two minutes too late.

And isn't it ironic...
Don't you think?

It's like rain
on your wedding day.
It's a free ride
when you've already paid.
It's the good advice
that you just didn't take.

Who would've thought... It figures.

Mr. Play It Safe
was afraid to fly.
He packed his suitcase
and kissed his kids goodbye.
He waited his whole damn life
to take that flight,
and as the plane crashed down
he thought:
"Well isn't this nice..."

And isn't it ironic...
Don't you think?

Well life has a funny way
of sneaking up on you.
When you think everything's okay
and everything's going right.
And life has a funny way
of helping you out when
you think everything's gone wrong
and everything blows up.

In your face.

A traffic jam
when you're already late.
A no-smoking sign
on your cigarette break.
It's like ten thousand spoons
when all you need is a knife.
It's meeting the man of my dreams =)
And then meeting his beautiful wife. =(

And isn't it ironic...
Don't you think?

A little too ironic...
And, yeah, I really do think...

Life has a funny way
of sneaking up on you.
Life has a funny, funny way
of helping you out.
Helping you out...

2008 WENT BY... DOSEŽKI, NA KATERE SEM PONOSNA :)

2008-12-31T03:03:00.000-08:00

- postala Rokova punca
- postala učiteljica deskanja na snegu 1
- dejansko učila bordat pri Snežaku
- zmagala na Festivalu talentov 08
- bila druga spremljevalka Snežne kraljice v Kranjski Gori
- uspešno (brez popravcev) končala 3. letnik gimnazije
- končno kupila nov board in čelado :)
- začela redno, sama učit aerobiko
- plesala na Rokovem maturancu in mela super oblekco, ki je prišla v Celjana ;)
- zmagala na maškaradi na bowlingu v Celju kot Geisha, dobila kup super nagradic plus mobitel
- nastopala z Amijem na dnevu odprtih vrat
- bila animatorka
- VEEEELIIIIKO POTOVALA (Španija - Llorett De Mar, Barcelona itd.., Francija- Pariz, prevozila Avstrijo in Hrvaško, bila prvič na Slovaškem (z bendom)
- ugotovila, da v matematki nism taka trapa in se uvrstila naprej na matematičnem tekmovanju :D
- naredla izpit za avto v prvo
- bila na dost hardcoraških koncertih =)
- si dala pirs v popek s Simi za njeno 18ko :)
- se naučila osnov fotografije in poziranja, slikala par porok
- postala rdečelaska
- pretekla par maratonov in tekov
- prvič plezala po tapravi steni
- delala as hell poleti
- spoznala polno novih norih ljudi
- postala polnoletna
- šla na maturantski izlet
- dobila povabilo, da vodim 100-letnico šole in da plešem z ravnateljem na maturantskem plesu
- bila na nekaj norih norih gradovih
- se odločila, kaj želim študirat (AGRFT za štos na sprejemce, na DIF pa študirat)
- prvič bordala na ledeniku
- šla prvič na erotični sejem
- prvič zbolela za novo leto in ostala doma :(

Let's went!

2008-12-29T08:35:00.001-08:00

Okay. Nastop je izpadu še kr dobr, če odštejemo rahle tehnične zaplete.
Pravzaprav se mi je v celem slabem tednu zgodil že tok novga, da sm na to že kr mal pozabla. In ja, zmagala sem =). Pravzaprav verjetno potemtakem celotni 4.f.
In potem je bil Božič, večerja, darilca, polnočnica itd itd. A morem omenjat da je blo čarobno? Za take dni itak, ne da ne najdem, ampak ni ustrezno bogatih besed, da bi to vzdušje opisale.
In potem sem izvedela, da se 25. začne božični tečaj... Uf, takrat še slutila nisem kaj me čaka:D
In potem je moj vsak dan potekal na Rogli. Če potegnem črto je blo super, ampak prekleto mučno.
Dobila sem skupinico treh nadebudnih malih bordarčkov (10, 10 in 13 let), zadnji dan sem jih imela 5. Pravzaprav je blo 5 dni po 6 ur neprestano na snegu kr velik napor, pa če prištejemo tu in tam še rahlo neuboganje... :S Ampak je šlo. Čeprav zdej ležim z vročino in tistoč "vozlji" v ramah, da modrih kolen sploh ne omenjam, je blo carsk, bi rekl tamali. In prav to, da so užival in mi nakoncu sami od sebe povedal, da so se naučil super bordat, da vajice konec koncev niso ble "brez veze" :D , mi je dalo zagona.
Šport je zakon!

Before Christmas spirit

2008-12-23T14:08:00.000-08:00

I love it. I cannot express myself with another words.

I'm havin' trouble sleeping so I have a bit time to finaly dig in.
I will not be long, just to come across some stuff wich are going on lately...
Tomorrow is the day that Urška is going to wear a hat and a Frank Sinatra "walking stick". And will represend her class in front of whole SEŠ Celje- high school. It's not that I don't want to, it's just their adetude. It is certanly not well exepted, neither by pupil, nor professors.
Anyway, I decided to cooperate=)
Becouse I feel enough stupid and sad about everyday boring classes, that I just want to have some more nice memories of this school. I am leavin' it behind in just a few months...And becouse I don't give a damn about what people say. By people I mean people who don't know me well enough to judge me.
So.
Fank Sinatra it is.
Can't take my eyes off you.
Original version.

After that circus, I will drive home for Christmas:) Ok, it's just a silly song... But I will. And we're gonna set the tree and bake some cookies and have a good time. Just the family. We always get along on a Christmas eve, and it's so magical. People say it's stupid, but not 4 me. I've always had this lovely Christmases, so why should I complain about? I will just make sure, to make someone else happy also. ;) And than church.. It's so harmonical when the lights go out and only candels burn and we all sing Silent night together... That is something I will always love.

Btw, the season on Rogla begined. So, anyone interested in snowboarding, just give me a call ;)

Yours,
Frankie

Kmetija

2008-11-28T11:22:00.001-08:00

Jao, zkaj tak naslov??

Sneži ane. Končno!! Že cel teden vstajam sam zato, da me popoldan presenetijo male bele vatice, ki mi bodo uničle novo frizurco. Uaaa, obožujem to!!! In ja, novo čupo mam. Čista rdečelaska, s takim frufrujem kot sem ga imela kot mala punčka. In zakon mi je. In zakon mi je k se mi gladko je jebe kwa misljo drugi:D Fajn je...
Pravkar sm se po 3 centimeterskem snegcu vrnila iz telovadnice, kjer sm mela aerobiko (dans je bla še posebi zakon!). Ne štekam kak folku ni do gibanja.. "Oh, ne, premrzlo je" Oh, ne, ne zmorem"
Prosim? Sneg ni nikakršna ovira d se neb mogu gibat. Pač pokneš nase več cunjc, en nasmeh je tut obvezn, pa greš teč, na sprehod al pa samo malo ven.. Počutje je velik boljše!
Doma me je čaku obisk, ravno prav, saj sem mogla predat povabilo za na maturantski ples. Joj, uživam v tem usem.. Pomerjanje oblekc, načrtovanje, plesne.. Huh, I'm a damn girl=) Hočem bit resničn unikat ane..
Drugače pa se ju3 začne sezona na moji dragi Rogli... Zahvaljujoč dejstvu,da imamo gor vikend, je res to moj drugi dom... In letos bom še posebi velik gor če bom učila. Valda zravn ne smem pozabit dodat, da sm totalka u pufu (niam za kaficu), ker menjujem celo opremo za bord... Mah, sej bo.
Dans bom ostala doma. =)
Menijo, da nimam obstanka doma. Kako le, če pa bi mogla bit zdle na Žanovem vikendu na Rogli pa feštat, zju3 pa direktiva na smučišče, al pa s Siss, Ančko pa Inge žurat na bowlingu??
Al pa vsaj it na koncert od Inspiritu =)
Pa ne. Dans pa bom zapečkarica, za spremembo. Privoščila si bom doooolg tuš, da sperem vadbo s sebe, pa spila čajček, in se ulegla k atiju in mami ob kamin k gledata Kmetijo =) . No ok. Komu lažem? Ker sm jst useen jst, bom samo za kakšno urico ušla na tradicionalni sprehod z Urbanom, ki ga imamo vsako leto ko prvič zapade sneg. Pohod po hribih ob robu Vojnika. =)
No, pol pa le spat.
Ker sm jst jst ;)
Lp,
Snežinka

Razgaljeni Pariz

2008-11-19T12:52:00.000-08:00

Ok ok... Vem da je težko brat u angleščini. Sicer ne odstopam od mojega navdušenega pisanja v angleščini, pa tokrat naj bo. Za vse moje prijatelje, ki že dolgo čakate na poročilo iz Francije ;)
In... Vse skupi se je začelo k sva bla odložena na Ljubljanski železnici. Eno uro do prihoda vlaka. Pa sva šla med klošarje v čakalnco.. Kako te lahko takšni prizori užalostijo! Jah pač, takšna sem. Mene to gane. Da nekdo nima za čaj, jaz pa potujem pri 18h.
Ampak tako pač je.
Vozila sva se skoraj 6 ur v mrzlem vagončku, kjer nekako nisva mogla zaspat.. Zato sva nekje blizu Benetk najela sobo v hotelu z eno * in cel dan Italije prespala :)
Prvotni načrt je bil sicer ogled Benetk.. No, ampak potem bi pa že skoraj dobila kakšno sladkorno (Benetke plus Pariz obenem:))
Let je bil zvečer iz Trevisa, za las sva ujela bus, ki pelje na letališče. V Pariz sva prispela okrog 10h in imela prekleto srečo, da sva srečala starejši slovenski parček, ki nama je povedal da se v bistvu nahajamo še dokaj daleč stran od mesta in da morava ujet en in edini bus ki tja pelje...
Po 2 urah sva z natančnimi Stephanovimi navodili prispela točno v njegov blok. No, ne čisto, ker se nisva spomnila kaj pomeni "court yard", sva pozvonila napačno... Hehe. Pa smo se potem le našli.
Zaspimo...
Čeprav sem bila nad "Couch surffingom" najprej malo zaskrbljena, je Rok res super "pošlihtu" stvari. Stephan je bil totalni car, moški 30h let, urejen parižan ki je živel v prekleto dragem stanovanju (čeprav ni bilo zelo veliko). Ampak tam je tudi višji standard in vse kar paše zraven.
Bila je že sobota in vzel si je prosto v službi, da bo lahko z nama. Lepa gesta ane? Pa sva vseeno hotela biti vsaj prvi dan malo sama. In sva šla. Na Eifflov stolp, kam pa:)
Dobr razgled, ampak ne vem zakaj sem pričakovala več... Bila je megla in nisva šla do vrha. Sva pa šla zato do vrha pri kosilu. Ja, v neki dragi restavraciji naju je dobesedno vrglo na rit, ko sva v roke dobila račun. Pa dobro, bila sva začetnika- takrat:)
Popoldan smo se odpravili malo v šoping za hrano, proti večeru pa malo v lajf. Ker tam skos dogaja, bi rekel Jullian. No, podrobnosti ne bom opisovala. Je bilo pa noro in prvič sem se počutila kot domačinka:D
V nedeljo smo spali dlje, ker se je prestavila ura in ker smo ga žural. Z Rokom sva mu skuhala slovensko nedeljsko tradicionalno domače kosilo. Bil je navdušen, ni pa mu blo jasno, kako lahko krompir, meso in solato jemo skupaj... Pa še juho povrhu??
Stephan je totalno zanimiv človek. Designer za plakate in reklame in te fore .Že od nekdaj živi v Parizu, njegov oče pa je lastnik vinograda na podeželju, zato je dober poznavalec vin. Bil je profesor na Art univerzi v Parizu, vodil je tut razne demonstracije itd.. Imel noro dolge blond lase. Sedaj je pobrit, tako deluje precej resnejši moški. Ima super službo v kateri uživa (med malico se lahko vozijo s kanuji po firmi ker to baje sprošča) =). Ok.
Po kosilu sva šla malo v park, ki je bil zgrajen na porušeni prvi tovarni Citroena na svetu. Sedaj je razdeljen na več delov in različnih kotičkov, kamor se lahko ljudje dobesedno umaknejo pred ne samo mestnim vrvežem, ampak tudi ljudmi, ki so tudi v parku. Najbolj prisrčen mi je bil Japonski kotiček, ki je bil zares nekaj posebnega... In vse tako okusno urejeno da te postane kar sram čemu mi pravimo park (npr. Celjski).
Proti večeru nas je Charlotte zvlekla na super art razstavo na drugi konec mesta (sem omenila, da se iz ene strani mesta na drugo pešači 2 al 3 ure?)
Charlotte je sicer simpatična ženska poznejših tridesetih, borka za pravice ljudi ki so po krivem zaprti. Je resnično tipična parižanka, lena, govori le tisto, kar se ji da. Ima peščeno blond lase in čisto posebno govorico telesa. Za razliko od Stephana obvlada angleško, in to tako, da opusti francoski naglas, kar se mi je na trenutke zdelo malo fejk.
Ko smo si vse pogledali (navdušeni, navdušeni, navdušeni), se nam še ni ljubilo domov. Nismo imeli dovolj. Šli smo do občine, kjer sem se spoznala z Jullianom.. Mimo grede, ko smo pri občini, sem omenila da je župan gej? Meni se zdi naravnost fantastično in napredno. Ustavili smo še pri Notre Dam, pa zajadrali še v latinsko četrt... Pa na kebab, jasno. Res je izgledal kot tapravi Quasimmodo! Je neodvisen, z večnim nasmeškom na ustnicah. Če mu služba ne diši več, jo pač preprosto zamenja! Cel večer pa je nekako potekal v znamenju Kube, saj sta jo s Stephanom nedavno obiskala.
Ponedeljek je bil v znamenju nasprotij... Najprej smo jo mahnili na Free-market, kjer imajo res, ampak res poceni šaro. Nakit. Obleke. Kar hočeš. Nato pa še na Champs Elisses, kjer si je moj prefinjen ženski okus le lahko dal duška... V trgovini Luisa Vitonnija, ja!
Zvečer sva se z Rokom dogovorila za shooting pri slavoloku, pa naju je presenetil dež. Zato sva ga nekako za silo izpeljala kar v notranjosti Louvra, kamor se sploh lahko pretihotapiš zvečer.
Naslednji dan sva nameravala izvesti razvpiti trip v dejansko notranjost Louvra, pa se je izkazalo, da se je ta dan neka velika živina odločila imet nekakšen event notri.
Pa sva šla... In še dobro da sva šla!
La Defense je bil ta dan noro obsijan s soncem, poslovneži so kot marljive mravljice tekali naokrog. Vse je kar kipelo od življenja! Bilo je res nepozabno. Zleknila sem se na neskončne bele stopnice z glasbo v ušesih, ter opazovala ves ta vrvež pod menoj. Navdajal me je z neverjetno pozitivno energijo in mi priklical nasmešek na obraz za cel dan.
Naslednji dan pa se je Louvre končno vdal. Nemogoče ga je prehodit, res. Čeprav naj bi bila nekakšna športnica, me je tole postopanje dejansko ubilo! Je bilo pa vsekakor vredno. Rada imam umetnost in če bi lahko, bi prišla vsak dan in si ga pomalem in počasi ogledovala. Kdo ve, mogoče pa enkrat, ko bom živela v Parizu! :)
In zadnji dan sva se zgodaj poslovila od Stephana, in vzela kovčke s sabo v mesto. Solze. Fanta sta se še nekako zadrževala, jaz pa sem le dekle. Res najbolj pristen in impresionanten človek, kar sem jih zadnja leta spoznala. Preden sva še zadnjič stopila skozi tista njegova klišejska rdeča vrata, smo se objeli. Med nami se je bila zares spletla tista pristna, prijateljska vez.
In sva s culico na rami odšla. Zapravila še zadnje fičnike, ki sva jih premogla in odletela proti domu.
Zadošča, če zaključim s preprosto mislijo "Traveling broadens the mind"?

Sweet about me

2008-10-22T09:09:00.000-07:00

It was the hotest day in summer of 90', that young woman named Cvetka gived a birth to her first child. It was Urška. She thought, it's gonna be a boy, so my father brought a blue teddy bear to the hospital. And so it beggined. I had most wonderful childhood, full of joy, long- walks in the land, happy summers at the sea side and a cool brother Jernej, which was sometimes to hit, and sometimes to love. =)

So the years had gone by, and here I am, an 18 years old young woman. At the moment, I am a aerobics teacher at Vojnik (small town near Celje), with my mother. I started to teach my own group on fridays- about 20 woman is commin' every week, so we sweat our asses off! :) I just love to work-out, and with a combination with some music... Weehaaa!! I am also going to teach snowboarding classes in Rogla this season, at the Ski school Snežak (which means a snowman in slovene). Some extra money comes also from the basketball games, which I work with as a assistant referee.

I live in a nice house, stucked in a horrible classy street (Like that street in Housevives:)). Neighbours gossip all the time, they compete all the time (cars, houses, grasses, jobs, money after all). But I realized that I kind of like it. It ends up with a Primary School at one, and the church at the other part. Now, in the autumn, its road is covered with yellow, orange and gold leafs. And I like it so much. Coz' I know, the winter is comming. And I run among the leafs and the sun shines and my hair flow in the air. And althought that I don't like winter as much as the summer, it gives me this feeling of safety. When the winter comes, I know I will be at home, by the fireplace, on safe.

Relationships... I am in one now. With Rok. He is a great photographer and he is a leader of Killing option group. They do hardcore metal, but they really do not look like metal folks :). I "convoy" most of their concerts lately. We went on tour to Avstria and Slovakia during summer, and we had some awsome time together. They invited me so enthusiasticaly that I couldn't resist! It was great, sleeping in Rok's and Pišotek's legs :) It was also a sort of road trip that I enjoy.

I passed driving lessons yesterday :) It was my first examination. And the British queen visited Slovenia for 3 days. And I am finally leaving Slovenia! Tomorrow, at 12 am. Vive la France!

Au Revoir***

9 days to go!!!

2008-10-14T12:56:00.000-07:00

Yeah.. It took me a quite while to realize that some folks commented my blog... I'm very glad about that! So I suppose that I'm back on track... I have no interest in school this year. It's my last year of high school, and most of my good friends are already on college. :( Someone very special to me is counted in that group too, thanks to me. :S But anyway, no tears. I think I'm very independent young woman:).
Lately, I was wonderin' what blog actually means. People I know say that blog shouldn't be totaly personal? Please?? Than what blog is, if it isn't personal? God Lord.
I finally created my own opinion about blog. I like to share personal stuff. It's just me :). Not everything, coz' there have to be some undiscovered secrets too :P. I think, that blog is some kind of diary. And I must say that I am thrilled about that, coz' I have a lot to write about my life and what happened to me in a everyday life. Plus I like it.So, I'm just gonna do it!!
The point, yes...
Only 9 days to go!
To Paris, France, of course :) Starting with "The tower" naturaly, Louvre, and simmilar stuff. Do u think I'm that boring?? Ok, those who don't know me well. :) Sure I'm gonna legg around (my own expression :)) everything cultural, but I promisse that I will bring something fresh with me, some undiscivered places in Paris, and some great experience, which no one had before.
And those, who like to read my blog will see it 4 free! :)
Like u,
your litlle Urši

Here we go.

2008-09-17T14:25:00.001-07:00

In fact, I'we been havin' such a disaster lately, that words just cannot describe. And since I was a litlle girl, I wanted to share everything that hits my way.
I have just returned from my trip in Spain. I traveled along Catalonia- Montserrat, Barcelona, Lloret De Mar, and similar stuff.
The most impresionating was museum of my great inspirator Dali, wich was just stunning. I was really exhausted becouse of the nights of no sleeping. So I forced myself to just rush thru the museum, and promised to see it again.
Well, the point.
That litlle trip is not something special, right? Well hell yeah, it is to me. This is a begging of my dreams. It was my first time. To sit on a plain :) And go away on my own.
I don't give a damn about my english (but do not have an opinion that I am not tryin' hard). I am just a silly smalltown girl, who has decided to travel a lot in her life. To have humble home, maybe someone with similar thoughts, and a big pocket of money, to go anywhere. :) So, silly or not, I created this blog to represend a victory of my dreams, or just a silly girl...
So all my travels I will ever do, will be stored here 4ever. Well.. Hehe, until the internet dies.
Love, Ursha