ŽENSKI RUGBY V SLOVENIJI

Nocoj minevata točno dve leti in pol od moje zadnje objave. Dve leti in pol nabiranja novih izkušenj. Dve leti in pol hoje in tekanja naokrog po svetu. Le koliko korakov naredimo v takšnem času? Kolikokrat se nasmehnemo? Koliko se naučimo? Kolikokrat se nam življenje obrne okoli?

 

Amerika, tisoč različnih tečajev, prometna nesreča, muzikal, predstave, ljubezen, pretečeni kilometri, smeh, solze, veselje, žalost, rojstva, smrti, poroke, pogrebi, začetki, konci, vročina, hlad...

 

Razmišljala sem, v katero smer bi naj bolg nesel. Šport, kultura, politika, glasba... In še ogromno nekakšnih predalčkov. Za potrebe faksa sem ga ponovno aktivirala. In to me je spomnilo na mojo največjo lastnost- nepopredalčkanost. Zakaj se toliko etiketiramo? Moj blog je namenjen novim izkušnjam, pozitivi, ki jo dandanes morda manjka. Naivnosti moje mladosti. Neizkušenosti, ki se počasi zapolnjuje z zarezami življenja.

 

V stilu Fakultete naj bo prva objava obarvana športno...

Ko me je Agathe, študentka na izmenjavi na naši fakulteti, francozinja in strastna rugbyjašica, povabila na trening rugbyja, sem najprej odkimala z glavo. Nimam časa, mrzlo je, nočem se pretepat...

Še dobro, da mi je še težila s povabili in da sem ravno pravšnji firbec.
Prvič v življenju sem obula kopačke(od vseh ekipnih športov mi nogomet najmanj diši) in se z žensko in moško ekipo odpravila na trening.
Po dveh urah mraza, teme in sklec v blatu sem bila začarana. Neverjetna ekipa, resno in dosledno zastavljen trening, zanimivost igre, štadiona, stik z naravo...

Ženski rugby se je v Sloveniji začel razvijati po letu 2000, vendar so punce resno začele trenirati leta 2008.

 

 

 

https://www.facebook.com/ZenskiRugbyKlubOlimpija?ref=stream

 

Punce se že pridno pripravljajo na novo ragbi sezono in na nova tekmovanja. Treningi potekajo v okviru RAK Olimpija na ragbi igrišču v Štepanjskem naselju skupaj s fanti, kar še bolj nakazuje na njihovo motivacijo in pripravljenost na soočenje z nasprotnicami. Trenutno so najbolj osredotočene na olimpijske igre, ki bodo potekale leta 2016, kjer bo rugby prvič postal olimpijski šport, in vse moči in usmerjajo v priprave na ta dogodek. Kot pravijo dekleta se jim pridružuje vse več posameznic, ki jih ta šport zanima in tudi nekatere, ki so prej trenirale rokomet, nogomet, atletiko in druge športe.

 

Agathe in jaz po treningu

 

 

In še povezava do predstavitve pri predmetu Spletne tehnologije:

 

 https://dl.dropboxusercontent.com/u/73229406/Spletne.pptx

 

You can't always get what you want...

Živjo moji jesenčki!

Počasi se ohlajamo, pa nam je čisto super. Poletje je le še bled spomin, jesen osivela starka, zima pa se vsa sveža spotika čez naš prag. Za prijetnejše branje pa še malček Nece: http://www.youtube.com/watch?v=7noXp95FUIY

Kateri letni čas je vam najljubši in zakaj?
Zahvaljujoč vrtcu in osnovni šoli so meni vsi čisto povšeči, saj imam menjavo letnih časov zaradi njiju v čudovitem spominu. Jesen smo naprimer proslavili s sprehodi, nabiranjem plodov in listja, nato pa smo izdelovali razne skulpture in risbice, ki smo jih potem nosili domov mamam, ki so imele tega "šita" že na tone milijone... Pa je bilo zmeraj lepo.
In še lepše je, ko zapade prvi sneg. Je pa to zame najbolj ganljiv trenutek leta. Ko smo se nekoč prijateljice v osnovni šoli skregale med seboj, je začelo snežiti. In Urška, ganjena od vseh tistih snežink je takoj s solzami v očeh zahtevala, da se vse pobotamo, saj na dan, ko prvič sneži, pač ne moremo bit skregane! (Opomba: Splošni posmeh razreda in likovne pedagoginje sem pustila ob strani zgodbe... :D)


Ja, letni časi se menjujejo. Menjujejo se princi, menjujemo frizure, obleke, menjujemo včasih celo prijatelje in družbe... Nekaj pa vedno ostaja- mi sami. In ogromna torba obešena na naše srce- v njej so skriti naši najdražji in vsi sladki in grenki spomini. In vsi so potrebni in morajo biti tam.

Moj trenutek, ko me je morje izpljunilo na "neko obalo" je tudi že za mano. Najprej sem dvomila v namere usode. Nato sem obalo malce čemerna raziskala na drugi strani zagledala še veličastnejše morje, v katerem sem si že od nekdaj želela plavat. Potopilo me je v vrtinec novih priložnosti.
Tako sedaj vsak dan po šest ur plavam v gledališču na vajah. In srkam novih znanj. S ščepcem slabe vesti, da sem ob kakšnih turobnih dneh sploh dvomila v svoje odločitve. Je napor, a je vredno vsake minute in neprespanih noči. Služba, gimnastika, plavanje, rubikova kocka, prečna flavta, hitri,nevarni izletki v naravo, vračanje domov kakšen vikend, kadar nimamo vaj. In tisto čudovito, jesensko sonce skozi listje... Liffe. Skodelica vroče kave ob knjigi. In roka, ki te boža, da zaspiš. Vse to je jesen.

In Rollingi pravijo:
You can't always get what you want...
...but you get what you need.

Zakon privlačnosti je zanimiva stvar. V to sem se pred časom precej poglabljala, sedaj pa me je iz ravnovesja vrgel še film The secret. Verjamem in kupim jo do te mere, da je moč naših misli in intuicije resnično veliko večja kot si predstavljamo. Ali vi verjamete vanj? Se vam zdi totalna bedarija? Ali samo malo deplasirana reč?

Kot vidite, blog dobiva razsežnosti debatnega krožka. Ker sem vesela, da me bralci včasih pocukate za rokav in nagovorite s kakšno spodbudno besedo, me zanima tudi vaše mnenje o takšnih, sicer precej trivialnih rečeh, pa vseeno...

Lep preostanek jeseni vsem skupaj in vabljeni na našo Plešasto pevko v Šentjakobsko gledališče, premierno predstavljeno konec novembra.

Vaša Urš

Kresnička

Tako.

Rojstni mesec bo počasi izzvenel in neizbežno se bliža jesensko obarvano listje. Smešno, to stopnjevanje. Lanskoletni "rojstni teden" je tako dobil nove razsežnosti. In sploh se ne morem pritoževat! Neki princ me je včeraj (kot rojstnodnevno darilo) popeljal na izlet na Grad, danes pa me je dolgoletna prijateljica (tudi njo lahko okličem za princeso) odpeljala na švedsko masažo in naokoli... Seveda hvala tudi ostalim, za darila (fascinanten album "Vse Difovske bedarije, ki se lahko naberejo v enem letu", pa slika pravega prijatelja in "še bi lahko naštevali"), še bolj hvala pa za tiste iskrene besede, toplo dlan in vso podporo, ki sem je deležna iz vaše strani!

In spotaknem se še ob pesem kraljeviča, ki mi je prav posebno blizu in ga imam zelo rada.

Kot kresnička

.

Kot kresnička

rada potuješ na dolge proge.

.

Kot kresnička

imaš najraje odrsko luč.

.

Kot kresnička

majhna in sama bežiš od doma.

.
Kot kresnička

samo ti svetiš v temi.

.

J. J.

.

Hvala ti, ker vidiš čez moje obzidje.

.

Drugače pa... Bližajo se čudni časi. Vsekakor produktivni. Da ne bo pomote, zastopam stran "pridnih deklet", ki naj jim v doglednem roku uspe vse tisto, kar se od njih pričakuje in zahteva. No vsaj bila sem, sedaj pa je moje življenje ubralo malo bolj valovito pot. Obvoz, kot sem se izrazila nekaj blog postov nazaj. In to je moja pot- neprehojena, neskomercializirana in morda celo zelo trnjava. Ne vem, kakšna je njena barva, njen okus, ampak z veseljem in optimizmom se podajam vanjo. Ne vem, kaj bo prinesla, kam bom prišla. Imam želje. Cilje. Svoje sanje in svojo vizijo. Uspeh je relativen.

.
Ne želim se gnati za čredo, kričati na glas o pomembnosti in graditi sami sebi plastičnega, materialnega sveta, ki me nekoč zaduši. Izstopati iz napačnih razlogov in zlaganih izrazov.

.

Ne.

.
Želim se razvijati, rasti, se učiti, spoznavati, okušati, dajati in prejemati. Razdajati, če je treba. Graditi z ljudmi pristnost. Početi stvari tako, da bodo koristne zame in neškodljive za ostale.

.

Te dni čakam trenutek, ko me razburkano morje izpljunilo na neko obalo. Kje in kaj je ta obala še ni znano. A ona je pripravljena zame.

.
Vmes počnem stvari, ki me radostijo. Trenutno se učim igranja prečne flavte, salse, postala sem učiteljica nordijske hoje in teka, obiskala nekaj avdicij v gledališču, pa snemanja reklam, fotosešne, pripravljenih imam tudi nekaj služb in delo v teatru. Kadar sem doma, skuham za družino. Se mi zdi, da ne blestim in da bi morala več kuhat. Pa slikat in risat. Napredovat pri fotografiranju. Napol sem že včlanjena v en resnejši pevski zbor kot je naš. Še več bi morala brat in hodit v gledališče. Pa kaj, ko tako težko prepričam vrstnike za obisk teatra!

.

In zato se včasih odpravim tja kar sama. Občutek je božanski, pa ne zato, ker ne bi marala spremljevalcev, temveč zato, ker sem stoodstotno pri stvari. Prisluhnem le lastnemu mnenju. In še najboljša gledališka predstava, kar jih je moja mlada duša videla do sedaj: Kral Lear. Na Brijonih, avgusta letošnjega. V glavni vlogi seveda neponovljivi Rade Šerbedžija. Naslednji dan bi si morala predstavo ogledat sama Angelina Jolie. To omenjam samo zato, ker mi ni jasno, zakaj se je moji družini (pa verjetno še marsikomu), zdel ta podatek mnogo pomembnejši kot vsebina te čudovite predstave in ambienta, ki se je prav nemarno (v dobrem smislu), razvlekel čez cel otok. Ladijskemu popotovanju na otok je sledilo še preganjanje za igralci, noč, utrdbe iz avstroogrskih časov, nepojmljiva akustika, pristni kostumi- in seveda, neumoren duh in fizična kondicija igralcev...

.

Vse to je mojo dušo napolnilo toliko čez rob, da sem resnično kipela. Ne spominjam se, kdaj sem bila nazadnje tako zelo spodbujena in prepričana, da tudi sama ustvarjam.

.

Zelo svoja in srečna.

Letošnje poletje je bilo osvežujoče. Veliko poti, obrazov, občutenj, novih spoznanj o sebi in o vrvicah med nami ljudmi. Sem ga izkoristila, pa bi ga lahko tudi še bolj.

.

Jing jang.

Naj nam bo vroče!

Ourajt parti pipl, poletje je tu!!!

Izpiti, prijetno ohlajene knjižnice, gore knjig, lasje speti na zatilju, težka torba, ignoriranje ljubimcev, bojkot koncertom, pritiski iz vseh strani.

In ko je konec, spet stečem življenju naproti. Spet sem jaz jaz. In ko mi vroča sapa žvižga mimo ušes medtem ko se s kolesom divje spustim v objem sveže pokošenih, neskončnih travnikov, dišečih gozdov, žuborečih rečic, se spet počutim živo. Pritiskam na pedala do onemoglosti in zraven z nasmeškom do ušes na glas prepevam.

Popoldan potopim razgreto telo v morje in naslednje dopoldne opazujem strele na vrhu stolpa v hladnem hribovju. Obožujem naravo. Obožujem to, da je moje telo zopet funkcionalno. In vrhunec pozitive dosežem ko začutim strašno hvaležnost za vse, kar me obdaja. Čisto nič ni samoumevno in tega se zavedam.

Služba. Nepozabni večeri ob morju. Družba in kitara. Prebiranje knjig. Pisanje pesmi. Igranje klavirja. Učenje violine. Lepotec te pelje na izlet v neznano. Vročina. Hlad. Zasanjani pogledi novih zgodb. Ples. Kopalke. Poletne prosojne oblekice. Igra. Slika. Umetnost. 20. rojstni dan.

Poželenje. Ljubezen. Šport.

Vse to je poletje.

Zdaj pa grem!

Pod nož seveda. Jutri bo zame velik in pomemben dan. Kdor ne raskira, ne profitira, pravijo. In odločila sem se za operacijo, saj čutim, da moram preteči še mnogokateri kilometer.

"Poškodbe meniskusov so najpogostejši vzrok za bolečine v kolenu, posebno pri mlajši, aktivnejši populaciji. Diagnostika poškodovanega meniskusa ni vedno lahka, posebej, če ne pride ob poškodbi do aretacije kolena. Zdravljenje je večinoma kirurško, artroskopsko. Meniskus ima pomembno vlogo pri zaščiti sklepnega hrustanca, zato, če je le mogoče, poškodovani meniskus zašijemo ali odstranimo samo poškodovani del, drugače pa v celoti."

Tako. Da se ve, da sem se pozanimala in da bralci bloga ne bodo preveč trpeli ob mojih preveč trivialnih postih. :)

Res hvala vsem za vse dobre želje. Se vidimo oktobra na ljubljanskem maratonu! ;)

OBVOZ

Obvozi... Nadležni, kot kamenček v čevlju, kadar se ti najbolj mudi. Je res potrebnih toliko ovinkov, toliko obvozov, da na koncu prispeš na cilj?

Kakor sem zjutraj preklinjala obvoze, jih zvečer častim.

Večerilo se je, ko sva se danes s Tejo prijetno utrujeni, s teniškimi loparji na hrbtu vračali domov skozi center. Stopila sem na isti bus, katerega sem zjutraj preklinjala, ker se je nepričakovano odločil zapeljati po obvozu in sem zato zamudila na faks. In glej ga zlomka, peljal me je tja, nekam daleč naprej... Omogočil mi je prijeten, topel sprehod domov v mraku, z jasnim nebom(v Ljubljani!) in vonjem po cvetočem drevju... Umirila sem si misli, se zasanjala, naredila nekaj načrtov in užila trenutek. Prvič sem dobila občutek, da se ne vračam v "stanovanje", ampak v topel dom, k moji Inge. Nauk te zgodbe? Ugotovila sem, da se je meni to ravnokar zgodilo. Pravkar se vozim po obvozu. Ja, moja pot do cilja se je resda podaljšala za lep čas, ampak skozi okno vidim novo okolje, nove obraze, sonce z druge perspektive. Še vedno drvim proti cilju in dosegla ga bom. Le potovanje do tja se je podaljšalo za nekaj časa, nekaj novih izkušenj, nekaj lepih prizorov.

Pa dobro, pustimo moje življenje... Gremo na moje življenje. :)

Faks teče. Sprejeta sem bila v gledališče. Kaj več o tem drugič. Sem pa zelo vesela, da se je končno začelo! Kmalu odputujem na Nizozemsko, odkolesarit maraton, nato za nekaj dni še v Amsterdam, nato na morje... Lepo mi je.

V soboto sem se udeležila akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu. Ne, hecam se. Klinc pa organizirana akcija! Spala sem (pre)dolgo, nato eno uro zaman poskušala aktivirat Urbana, nato pa sva se le odpeljala iskat tisti stari štedilnik v enega od bližnjih gozdov v Vojniku. Našla ga nisva, sva se pa zato zadovoljila s petimi nabranimi vrečami smeti. In kakšen občutek je bil to! Res ljubim naravo. Tudi on. To mi je na njem najbolj všeč. (Razen tega, da je odličen človek, govorec, humorist in da ga imam super rada...). Sedaj, ko živim v Ljubljani, se velikokrat zalotim, da iščem kotičke na robu mesta, kjer je vsaj malo trate, cvetlic, drevja, sonca, tišine...

Podobnega občutka sem bila zadnjič, ko smo vsi nasmejani, odišavljeni in oh in sploh lepi, paradirali skozi mesto žurat. Smo ga že prestopili. Pa se je nekaj v meni premaknilo. Stopila sem nazaj do njega, ki je zakrčen ležal na tleh. Fantje so poklicali rešilca. Preverili smo, če je pri zavesti in če diha. Ja, je eden navaden pijanec na tleh. Ampak je človek. In sem ga prijela za umazano dlan, pobožala še bolj umazan obraz in mu dala vsaj malo topline, dokler ni prišel rešilec. Ko sem ga izpustila, mi je še zadnjič trdo stisnil dlan in so ga odpeljali.

Koliko mi je takrat dal, se ne zaveda.

Ljubim ljudi in ljubim naravo. Uživam v pozitivnem. Morda sem le še ena zasanjana mladenka več, ki želi s svojo kapljico v morje narediti nekaj sprememb...

Lp, Urši

Dif- društvo intelektualnih frajera

Živjo moj dragi blogec!

Seveda sem ena navadna zanikrna punca, tega niti ne bom poskušala zanikat! Moj izgovor zakaj te ne pišem redno, zakaj te ne izboljšujem z bolj sufisticiranim in naštudiranim pridihom, še vedno ostaja enak. Faks in preobremenjenost. Kaj bo šele potem, ko bom v službi, karieristka, ko bom mamica, žena, ljubimka, športnica in gospodinja hkrati!!

Zaenkrat sem se odločila, da te obudim. Sprejela bom nekaj dobronamernih kritik, ki bodo vključene v naslednji objavi. Naprimer, da ne pišem tako zelo osebno. Jaz dodajam še to, da bi lahko kdaj pa kdaj pisala v angleščini, kajti moj besedni zaklad se je začel striktno omejevati le na športne izraze, nič več retorično ne napredujem, kaj šele v tujem jeziku. In to me žalosti. Zato si danes še zadnjič dam duška. =)

Pred dnevi sem zopet začela igrat. Iz zaprašenega predala sem potegnila literaturo, s katero sem se predstavila na sprejemnih izpitih Akademije. To sem nekako potlačila v sebi, glede na to, da sem sedaj zadovoljna Difovka. Glede tega moram ostati skrivnostna, imam pa vsekakor še nekaj za bregom. Trenutno sem prezaposlena s faksom, ki se skoraj vsak dan začne ob 7h in se nemarno razvleče do pol 10. ure zvečer. Da ne govorim o potrebni 100% prisotnosti pri vajah in na veliko predavanjih... Ah! Nočem "jamrat". Raje bom zbrala zadnje atome in situacijo obrnila nekako takole: "Evo super fajn natrpan urnik, sedaj pa da vidimo koliko zdržim!!" In hvala Bogu, da to pri meni (vsaj v večini primerov), nekako zaleže.

Sicer nasplošno hrepenim po umetnosti. Manjka mi. Igram. Kadar je čas tudi na kitaro. Slikam, rišem, barvam. Po listu, stenah, sebi, prijateljici. Nameravam se vključiti v amatersko gledališče. Še več bi hodila na predstave in koncerte. Več časa bi preživela v knjižnicah (pa so le te- glej ga zlomka!- ob pol 10h zvečer, ko pridem s faksa, po večini že zaprte. Plesala bi balet. V kratkem bi se rada naučila portugalsko in italijansko. Naučila bi se igrat violino. Šla na "neko" potovanje z denarjem, ki ga hranim za "neko" potovanje že od poletja. Rada bi spoznala še več navdihujočih in pozitivnih ljudi. V načrtu sem imela še, da letos osvojim "tree sixty-ja z boardom... Ampak to letos zagotovo ne bo možno.
Uničila sem koleno. Poškodba naj bi se mi pripravljala že nekaj časa, pretreniranost od atletike, grdo ravnanje s koleni pri bordanju itd. Za počen meniskus in natrgano sprednjo križno vez, pa je svojo piko na i dodala gimnastika. Da bi se izognila operaciji sem pridno delala vaje, pojedla bolečino, hodila na fizioterapije, ampak bom junija vseeno mogla operirat. Zahvaljujoč super fizioterapevtu Boštjanu pa že zelo lepo hodim.

Tako. Po dolgem času sem začutila inspiracijo. In čeprav je moj dan danes trajal 19 natrpanih ur, je ravno ta tempo potreben, da jo začutim.

In ja. When things go hectic- look on the bright side. Those dynamic days force you to do it better, to do it all. You don't have much time to think, you just go and make everithing possible.

Uršek