Reklame, seks in požrtija

Uf, tale je bila pa dolga... Long time, no posts.
Če je prezaposlenost s faxom dovolj dober izgovor, potem se obesim nanj. Plavamo, gimnasticiramo, ustvarjamo seminarske, opravljamo že prve izpite, itd.

Naslov posta?
Ja vsekakor se nanaša na to zmešnjavo, v kateri sem se znašla. Tale tako imenovani fax me je posrkal vase, uživam, a časa ni za nič drugega! Prav slabo vest imam, da sem zanemarila svojo umetniško plat, pa bivše sošolce in prijatelje, da domačih sploh ne omenjam...
Zato je zadnji čas, da se odpravim malo v gledališče. Gledat Reklame, seks in požrtijo, kaj pa drugega! Kot pogorelo AGRFT-jevko me seveda en čas ni vleklo tja, priznam... :)

Kaj je še novega?
Jah, živim v Ljubljani. Čisto zares. S puncima, ki sta moja nova družina. Ko pridem domov se sploh ne počutim več doma... In res je velika verjetnost, da ne bom nikoli več živela doma? Lahko spoznaš nekoga, lahko si najdeš službo in stanovanje, celo zanosiš?
Halo, jst sm še mala punčka! Cela kopica vprašanj. Vem le to, da pogrešam dom in moje domače. A čutim, da je prišel čas, ko moram tudi jaz počasi odleteti iz gnezda, si nekaj ustvariti, ustvariti sebe in svoj poklic, in nekoč zgraditi svoj dom, kjer bom jaz imela mlade. :)

Okej okej... Poetiko na stran. Pa tale veseli december pa te fore? Ja, je lepo se sprehodit čez mesto v mraku in lučkah... Lepo je iti z nekom, ki ti je blizu na kuhančka... Lepo je kupovat darila in zapravljat... Ja ja, use to!
Pa ljudje, ki so vsak dan zunaj in vsak ljubi dan gledajo te lučke? Ljudje, ki nimajo nikogar, še dobro da ne, saj tudi denarja za darila nimajo? Ljudje brez doma, brez denarja, brez ljudi, ki bi jih pogreli usaj z nasmehom?
Včasih imam slabo vest, ko tožim prijateljici o svojih "težavah", nato pa pomislim na ljudi z resničnimi težavami...
Včasih že nasmeh pomaga. Včasih samo to, da nekomu prisluhnemo. In če kdaj komu darujemo kakšen evro ali dva, tudi ne bodo trpeli naši žepi. V takih trenutkih se začuti toplina veselega decembra.
In ne samo zaradi kuhančka! :)

Vaša Marica

LJUBEZEN

Heh, pa sem se končno le "spravila zraven". Na faxu je super, dokaj naporno, vendar uživam in se veselim novega znanja (konec koncev je bila to le moja izbira, zato bi človek pričakoval, da me zanima). :) Sošolci so super, res, da se še ne poznamo dovolj dobro, a ne smemo zanemariti, da so to ljudje s podobnimi interesi mojim, zato bi se že samo zato morali razumeti. V teh par tednih smo se navezali in med nami se počasi spletajo prijateljske vezi, ki potem ostanejo tudi celo življenje... Vesela sem. =)

Pa vendar jim vsekakor namenim še kaj več besed kot le to, prihodnjič!

Na današnji večer sem prav posebno razpoložena... Poslušam Miko in njegov Happy ending, idealna za danes... Požiram vsako besedico med tem ko ležim v svoji preveliki postelji, ki sem si jo tako zelo želela... Šele zdaj si upam priznati, da sem jo kupila zato, da bo prvič lahko pri meni prespal nekdo poseben. "Legalno" seveda. :) To je bil svojstven proces, saj je moja družina dokaj konzervativna, in, ko so lahko že vsi "skupaj spali", so se nama še vsi smejali... Pa sem družini vseeno hvaležna tudi za to!

Sporočam vam, da sem jo spoznala. Jo imela. Jo obdržala, a nekega sivega jutra je odšla neznano kam. Bila je prava. Bila je tista, ki jo nekateri nikoli ne doživijo zares... Jaz sem jo.

Bila je... Ljubezen.

Spremenila me je. Dvignila me je v nebo, nad use... Večkrat me je brezsrčno vrga po tleh in mi nasula solze po obrazu... V usta mi je položila grde besede, ki jih nikoli nisem hotela zares izreči... Pa sem jih. Včasih me je poteptala pod svojo težo... Pa vedno znova osrečila. Na koncu me je pustila praznih rok, obupano in vrženo v temo. Svet, katerega sva gradila, se je podrl. Po nikogaršnji krivdi, tako pač pride v življenju.

Hvaležna sem, da me na ta večer boli. Hvaležna sem Bogu za solze. Hvaležna, da se ozrem nazaj, in sem ponosna nase. Da vidim, da sem sposobna zares ljubiti, da sem zrasla kot oseba, da sem postala boljša.

Za vse to se zahvaljujem izrednemu človeku, ki je to izkušnjo delil z mano. Naučil me je ljubiti, naučil me je življenjskih vrednot, v katere sem pred tem dvomila... Pomagal mi je graditi sebe kot osebo, napredovati, zaupati vase in v svoje sposobnosti, verjel vame tudi takrat, ko so celo moji najbližji obupali...

Bili so dobri trenutki, bili so slabi. Povsod je tako. Z mano naprej odhajajo samo dobri.

Hvala ti za vse, v mojem srcu boš vedno zasedal prav posebno mesto! :)


Vam usem pa prijetno noč, gremo spat, da bomo zjutraj vstali polni energije in z nasmeškom pričakali novo sonce, nov dan!


Nočko,

vaša Urši

Tukaj in zdaj.

Lahko mirno sedite pet minut, ne da bi vas razjedala neustavljiva želja, da bi se s čim zaposlili? Lahko sami jeste v restavraciji, ne da bi se počutili nelagodno? Večina ljudi je težko sama. Pomagajo si z vsem mogočim - televizijo, drugimi ljudmi, drobnimi opravki - samo, da ne bi bili sami s seboj.

Razmišljala sem v čem je point. Izposodila nekaj psiholoških knjig. Opazovala ljudi. Opazovala sebe. Dejstvo je, da vsak človek v sebi nosi nekakšno tesnobo, skrite misli in želje, razočaranja in bolečino. Če bi si vsak dan vzeli nekaj časa "samo zase", se zamislili in sprostili brez useh odvečnih dejavnikov, bi ta tesnoba privrela na dan. Tega pa se bojimo. Bojimo se zamisliti sami nad sabo.

Zato sem se sama odločila za korenito spremembo. Čeprav vem, da preživim kar dosti časa sama s sabo, bi ta čas moral biti bolj kvaliteten. Sprehodi v naravo so odlična priložnost. Odideš v naravo, tja kamor ti je lepo, se malo spotiš, hodiš, tečeš. Kaj pa psihično? Najprej še vsakodnevne misli. Nato, ko zaideš globje v gozd, privrejo na dan tudi globja čustva. Razmišljaš kdo si, od kod prihajaš in kam greš. In ko razmišljaš dalje se začne občutek tesnobe. Bolečine. Nekaj te je prizadelo, nekaj si naredil narobe. In tu je sedaj point.

Priznaš si napako, saj si samo človek. Se zjočeš. Večkrat, če je treba. Se za trenutek zasmiliš samemu sebi. Nato pomisliš nase. Vse je za nekaj dobro. Imaš se rad. Živiš, nočeš izgubiti trenutka. Zaveš se, da je življenje prekratko, da bi pogreval slabe stvari. Bolje se je osredotočiti na dobre, stare pozabiti.

Pomislim na to, da se imam rada. Kdo pa me bo imel, če se ne bom imela sama? Začnem se zavedat, da sem edinstvena, da je še čas, da na svetu naredim številne pozitivne spremembe. =)

In za to je vredno živeti! In zato je treba "odvečno prtljago tesnobe" večkrat odpeljati v gozd in jo čistiti sproti, preden se jo nabere na tone milijone! ;)

Vaša psihološko mahnjena Uršula

19. rojstni TEDEN

Seveda, zakaj bi človek imel rojstni DAN, če pa lahko ima zase kar cel teden. Seveda ta ideja nikakor ni zrasla na mojem zeljniku, pač pa na zeljniku moje "žlahte", ki je s čestitkami in obiski začela že kar v ponedeljek. Zakaj pa ne. Torej bo v sredo pravi vrhunec, se pravi jutri. Se bo pa tudi v petek še vedno dogajalo... =)

Pravzaprav bi se na zadnji 18. letni dan že kar spodobilo nekaj napisat. Vsak rojstni dan doživljam kot nekakšno osebno Novo leto, saj se takrat spominjam vseh dogodkov in prelomnic v preteklem letu. To je bilo vsekakor zopet uspešno. Slabe stvari bom dala v škatlo in jo shranila nekam v ozadje moje glave. Ne bom točno vedela, kam sem jo založila,ampak vedela bom, da škatla obstaja in da je tam. Vse, kar pa je bilo uspešno, gre z mano naprej. Ne v smislu spanja na lovorikah, ampak izključno za motivacijo.

Najlepša leta in blablabla... Kako prekleto prav imajo ti starčki! Dovolj sem stara, da mi ni treba biti doma ob uri. Trenutno doživljam (domnevno) najdaljše počitnice v življenju. V službo grem šele septembra. V žepu imam že kar nekaj lastnih denarčkov. Seštejte? Svoboda, svoboda, svoboda. Vsaj za par tednov. In najbolj všeč od vsega tega mi je, da lahko kadarkoli pograbim ves denar, "rukzak" dam na rame, musko in par cunjc, ter odjadram v širni svet. Vsaj za nekaj dni, ali vsaj uric. Nameravala sem naredit en bolj "ornk" trip v tujino v septembru... Ampak kaj, če je doma tako lepo! Trenutno se navdušujem nad knjigo Toma Jeseničnika, ki sem jo dobila za maturo. Slovenija v presežnikih. Daje ti vedet, da si popoln idiot, če iščeš lepote najprej drugod, potem pa šele doma. In na tem delam sedaj. Se vsedem na vlak nekega nenavadnega dne in se peljem.
Raziskujem. Potujem. Obožujem. Sem v naravi. Ljubim. Se učim.... Živim!!

Saj sem stara (že skoraj) 19. let! :)

Urši vse najboljše!***

Bemtiš.

To poletje pa je poletje v skoraj pravem pomenu. Resno. Končno sem si dovolila rahlo prestopit prag domačega razmišljanja, se osvobodila tujih mnenj in začela iskati pravo, pristno in samosvojo Urško Koželj. Čez leto sem delala kot mravljica. Da ne omenjam stalnega treniranja in nasplošno postavljanja novih in novih ciljev, ki sem jih po večini "podrla". In je prišlo poletje, s familijo na morje, nato pa za en mesec v službo. Skladišče, trgovina, pisarna, gostilna... Vse to je blo ok. Naporno, ampak potrebno. In tako je bilo zadnjih nekaj let. Ampak tokrat mi je všeč, da je to poletje drugačno. In končno si dovolim malenkost predaha, preden se vsa zagnana strasno vržem v študij.

Pravzaprav z veseljem gledam nazaj, teh par mesecev, v katere še sama nisem resnično verjela. Matura, dvojni sprejemci, pa še in še stvari, za katerimi sem se gnala. In jih dosegla. Skoraj čisto vse, kar sem si zadala. Če sem se kaj naučila iz vsega tega, je to to, da moram še bolj verjet vase. Vsak človek bi moral. In verjamem, da se da vse, če se le hoče in če se za to dovolj potrudiš. Problem zopet nastane, ko mislimo, da si nečesa želimo in bi bilo dobro za nas. Povdarek na mislimo. Pa tega niti najmanj ne potrebujemo, oz. se ne zavedamo, da nas bo na koncu onesrečilo.

V glavnem. Delo imam, če koga zanima. Res je, da ne bom delala cel mesec, ampak ravno v tem je point. Se bom pa v kratkem času prekleto "nadelala". Ker sem sama tako izbrala. Delala bom na sejmu. Lahko bi se šla tja preprosto smejčkat, pokazat malo gole kože in zaslužit še enkrat toliko kot bom. Pa nisem izbrala te preproste poti. Da ne rečem še kako grše. Izbrala sem tisto, za katero se moram že sedaj pripravljat, se tudi določene stvari naučit in se izobrazit. Zato, da bom tam služila denar s pametovanjem, prodajanjem, prepričevanjem, pogovori v tujih jezikih... Ja, tudi jaz se bom razdajala kot tista dekleta v minikah. Razdajala bom svoje znanje, svoje sposobnosti. In to obožujem. Komaj čakam na nove izzive. Pa čeprav bom na nogah od jutra do večera, bo to na nek način super. Pridite kaj okrog!

Vaša, U.K.

JEBEM VAM SUNAC! =)

Ja, ja, točno tako! Danes sem prvič videla videospot Jebem vam sunac, skupine Langa. Moram priznat, da se mi zdi izjemno domiselen. Na prav prefinjen in korekten način se posmehuje Slovenskemu Janezu v nos, kar navsezadnje kaže, da jih le ne bi smeli tako podcenjevati. Drugo je, kar se dogaja z davkoplačevalskim denarjem, ki včasih zaide k Njim... Pa pustimo to.

Ima ta naslov mojega bloga še kakšen globji pomen? Morda. O tem lahko presodite sami. Bila sem tam. Borila sem se. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo namreč. Morda mi ni bilo namenjeno, a tam sem se vseeno počutila kot zmagovalka in tega mi (na žalost) ne more vzeti prav nihče. Živčni vrstniki, kolegi, vsi napeti, večurno čakanje da prideš na vrsto in nervoza... Vse to mi je na nek način dajalo moč. Ko sem vstopila pred trinajstčlansko komisijo, mi je pognalo kri po žilah. Ko sem s svojimi baletnimi copatki stopila na črn parket in so me obsijali žarometi, sem se prvič v življenju počutila zares živo.

To si želim. Je bil edini stavek, ki se mi je še motal po glavi. Nato sem se sprostila. Dala vse od sebe. Bila jaz jaz. Vse, kar sem dolgo pripravljala in si vmes že stokrat premislila, poslušala dvome da mi ne bo uspelo in blablabla, sem se predstavila čudovito. Vsaj zame. Tiste pol ure sem bila popolnoma srečna. Uživala sem v zbadanjih in jih komentirala, igrala in improvizirala. Odgovarjala in se razkrivala. Čutila sem se povezano z njimi. In to je bilo to. Zame je naloga opravljena. In to odlično. Če njim ni bilo všeč, žali bože. Mogoče nekoč spet poskusim. Morda nikoli več ne pridem blizu. Ali ni tako, da ko se ti zaprejo vrata, se ti odpre veliko novih? In taka je bila usoda. In uživala sem v njej. In uživam prav zdaj. Zadovoljna s tem, kar sem dokazala sami sebi. In prav to šteje.




Vaša,

Urška Koželj, dipl. neobupatorka

The streetcar named Desire

So, I am there where I was afraid to be for a long time. It is the time. To make a choice, which literature to pick for the exam on Academy. I think that Tennessee Williams won. Even if Blanche is not what I wanted her to be, this is his book, right? So I guess he is the bos. I am totaly running out of time, so I have to decide quickly. I also have some poems to pick, and I have to send it to Academy by the end of the next week. So this is a bit stressful time for me. Becouse I really want to do it good. Even I do not suceed, I will do my best. I am starting to think that this is really the career and a life I want. And nobody cannot take this spirit away from me. I am trying to think positive. I hope to get some best wishes from you, my dear reader, whoever you are. =)

Au revoir,

Blanche

P.s.
Some poem from Federico Garcia Lorca


Despedida

Si muero,
dejad el balcon abierto.

El nino come naranjas
(Desde mi balcon lo veo.)

El segador siega el trigo.
(Desde mi balcon lo siento.)

Si muero,
dejad ej balcon abierto!




Slovo

Ko umrem,
pustite balkon odprt.

Deček pomaranče je.
(Z balkona ga vidim.)

Kosec žito kosi.
(Z balkona ga slišim.)

Ko umrem,
pustite balkon odprt.