petek, 05. marec 2010

Dif- društvo intelektualnih frajera

Živjo moj dragi blogec!

Seveda sem ena navadna zanikrna punca, tega niti ne bom poskušala zanikat! Moj izgovor zakaj te ne pišem redno, zakaj te ne izboljšujem z bolj sufisticiranim in naštudiranim pridihom, še vedno ostaja enak. Faks in preobremenjenost. Kaj bo šele potem, ko bom v službi, karieristka, ko bom mamica, žena, ljubimka, športnica in gospodinja hkrati!!

Zaenkrat sem se odločila, da te obudim. Sprejela bom nekaj dobronamernih kritik, ki bodo vključene v naslednji objavi. Naprimer, da ne pišem tako zelo osebno. Jaz dodajam še to, da bi lahko kdaj pa kdaj pisala v angleščini, kajti moj besedni zaklad se je začel striktno omejevati le na športne izraze, nič več retorično ne napredujem, kaj šele v tujem jeziku. In to me žalosti. Zato si danes še zadnjič dam duška. =)

Pred dnevi sem zopet začela igrat. Iz zaprašenega predala sem potegnila literaturo, s katero sem se predstavila na sprejemnih izpitih Akademije. To sem nekako potlačila v sebi, glede na to, da sem sedaj zadovoljna Difovka. Glede tega moram ostati skrivnostna, imam pa vsekakor še nekaj za bregom. Trenutno sem prezaposlena s faksom, ki se skoraj vsak dan začne ob 7h in se nemarno razvleče do pol 10. ure zvečer. Da ne govorim o potrebni 100% prisotnosti pri vajah in na veliko predavanjih... Ah! Nočem "jamrat". Raje bom zbrala zadnje atome in situacijo obrnila nekako takole: "Evo super fajn natrpan urnik, sedaj pa da vidimo koliko zdržim!!" In hvala Bogu, da to pri meni (vsaj v večini primerov), nekako zaleže.

Sicer nasplošno hrepenim po umetnosti. Manjka mi. Igram. Kadar je čas tudi na kitaro. Slikam, rišem, barvam. Po listu, stenah, sebi, prijateljici. Nameravam se vključiti v amatersko gledališče. Še več bi hodila na predstave in koncerte. Več časa bi preživela v knjižnicah (pa so le te- glej ga zlomka!- ob pol 10h zvečer, ko pridem s faksa, po večini že zaprte. Plesala bi balet. V kratkem bi se rada naučila portugalsko in italijansko. Naučila bi se igrat violino. Šla na "neko" potovanje z denarjem, ki ga hranim za "neko" potovanje že od poletja. Rada bi spoznala še več navdihujočih in pozitivnih ljudi. V načrtu sem imela še, da letos osvojim "tree sixty-ja z boardom... Ampak to letos zagotovo ne bo možno.
Uničila sem koleno. Poškodba naj bi se mi pripravljala že nekaj časa, pretreniranost od atletike, grdo ravnanje s koleni pri bordanju itd. Za počen meniskus in natrgano sprednjo križno vez, pa je svojo piko na i dodala gimnastika. Da bi se izognila operaciji sem pridno delala vaje, pojedla bolečino, hodila na fizioterapije, ampak bom junija vseeno mogla operirat. Zahvaljujoč super fizioterapevtu Boštjanu pa že zelo lepo hodim.

Tako. Po dolgem času sem začutila inspiracijo. In čeprav je moj dan danes trajal 19 natrpanih ur, je ravno ta tempo potreben, da jo začutim.

In ja. When things go hectic- look on the bright side. Those dynamic days force you to do it better, to do it all. You don't have much time to think, you just go and make everithing possible.

Uršek

2 komentarji:

RokoR pravi ...

všeč mi je, da ostajaš pozitivna, ne glede na vse, kar se ti še dogaja poleg že napisanega. S takšno energijo lahko premagaš karkoli in upam, da jo boš imela vedno več. Js pa si vsak dan želim bit podobn tej Urški, ki v vsaki stvari najde nekaj pozitivnega.

Občudujem te*

P.S.: Ni videt, da bi zanemarla jezik, ker je tvoj slog pisanja zelo dober in pester.

cebe pravi ...

bomba! super! noro! še biiii :)