nedelja, 13. december 2009

Reklame, seks in požrtija


Uf, tale je bila pa dolga... Long time, no posts.
Če je prezaposlenost s faxom dovolj dober izgovor, potem se obesim nanj. Plavamo, gimnasticiramo, ustvarjamo seminarske, opravljamo že prve izpite, itd.

Naslov posta?
Ja vsekakor se nanaša na to zmešnjavo, v kateri sem se znašla. Tale tako imenovani fax me je posrkal vase, uživam, a časa ni za nič drugega! Prav slabo vest imam, da sem zanemarila svojo umetniško plat, pa bivše sošolce in prijatelje, da domačih sploh ne omenjam...
Zato je zadnji čas, da se odpravim malo v gledališče. Gledat Reklame, seks in požrtijo, kaj pa drugega! Kot pogorelo AGRFT-jevko me seveda en čas ni vleklo tja, priznam... :)

Kaj je še novega?
Jah, živim v Ljubljani. Čisto zares. S puncima, ki sta moja nova družina. Ko pridem domov se sploh ne počutim več doma... In res je velika verjetnost, da ne bom nikoli več živela doma? Lahko spoznaš nekoga, lahko si najdeš službo in stanovanje, celo zanosiš?
Halo, jst sm še mala punčka! Cela kopica vprašanj. Vem le to, da pogrešam dom in moje domače. A čutim, da je prišel čas, ko moram tudi jaz počasi odleteti iz gnezda, si nekaj ustvariti, ustvariti sebe in svoj poklic, in nekoč zgraditi svoj dom, kjer bom jaz imela mlade. :)

Okej okej... Poetiko na stran. Pa tale veseli december pa te fore? Ja, je lepo se sprehodit čez mesto v mraku in lučkah... Lepo je iti z nekom, ki ti je blizu na kuhančka... Lepo je kupovat darila in zapravljat... Ja ja, use to!
Pa ljudje, ki so vsak dan zunaj in vsak ljubi dan gledajo te lučke? Ljudje, ki nimajo nikogar, še dobro da ne, saj tudi denarja za darila nimajo? Ljudje brez doma, brez denarja, brez ljudi, ki bi jih pogreli usaj z nasmehom?
Včasih imam slabo vest, ko tožim prijateljici o svojih "težavah", nato pa pomislim na ljudi z resničnimi težavami...
Včasih že nasmeh pomaga. Včasih samo to, da nekomu prisluhnemo. In če kdaj komu darujemo kakšen evro ali dva, tudi ne bodo trpeli naši žepi. V takih trenutkih se začuti toplina veselega decembra.
In ne samo zaradi kuhančka! :)

Vaša Marica

sobota, 24. oktober 2009

LJUBEZEN

Heh, pa sem se končno le "spravila zraven". Na faxu je super, dokaj naporno, vendar uživam in se veselim novega znanja (konec koncev je bila to le moja izbira, zato bi človek pričakoval, da me zanima). :) Sošolci so super, res, da se še ne poznamo dovolj dobro, a ne smemo zanemariti, da so to ljudje s podobnimi interesi mojim, zato bi se že samo zato morali razumeti. V teh par tednih smo se navezali in med nami se počasi spletajo prijateljske vezi, ki potem ostanejo tudi celo življenje... Vesela sem. =)

Pa vendar jim vsekakor namenim še kaj več besed kot le to, prihodnjič!

Na današnji večer sem prav posebno razpoložena... Poslušam Miko in njegov Happy ending, idealna za danes... Požiram vsako besedico med tem ko ležim v svoji preveliki postelji, ki sem si jo tako zelo želela... Šele zdaj si upam priznati, da sem jo kupila zato, da bo prvič lahko pri meni prespal nekdo poseben. "Legalno" seveda. :) To je bil svojstven proces, saj je moja družina dokaj konzervativna, in, ko so lahko že vsi "skupaj spali", so se nama še vsi smejali... Pa sem družini vseeno hvaležna tudi za to!

Sporočam vam, da sem jo spoznala. Jo imela. Jo obdržala, a nekega sivega jutra je odšla neznano kam. Bila je prava. Bila je tista, ki jo nekateri nikoli ne doživijo zares... Jaz sem jo.

Bila je... Ljubezen.

Spremenila me je. Dvignila me je v nebo, nad use... Večkrat me je brezsrčno vrga po tleh in mi nasula solze po obrazu... V usta mi je položila grde besede, ki jih nikoli nisem hotela zares izreči... Pa sem jih. Včasih me je poteptala pod svojo težo... Pa vedno znova osrečila. Na koncu me je pustila praznih rok, obupano in vrženo v temo. Svet, katerega sva gradila, se je podrl. Po nikogaršnji krivdi, tako pač pride v življenju.

Hvaležna sem, da me na ta večer boli. Hvaležna sem Bogu za solze. Hvaležna, da se ozrem nazaj, in sem ponosna nase. Da vidim, da sem sposobna zares ljubiti, da sem zrasla kot oseba, da sem postala boljša.

Za vse to se zahvaljujem izrednemu človeku, ki je to izkušnjo delil z mano. Naučil me je ljubiti, naučil me je življenjskih vrednot, v katere sem pred tem dvomila... Pomagal mi je graditi sebe kot osebo, napredovati, zaupati vase in v svoje sposobnosti, verjel vame tudi takrat, ko so celo moji najbližji obupali...

Bili so dobri trenutki, bili so slabi. Povsod je tako. Z mano naprej odhajajo samo dobri.

Hvala ti za vse, v mojem srcu boš vedno zasedal prav posebno mesto! :)


Vam usem pa prijetno noč, gremo spat, da bomo zjutraj vstali polni energije in z nasmeškom pričakali novo sonce, nov dan!


Nočko,

vaša Urši

četrtek, 24. september 2009

Tukaj in zdaj.


Lahko mirno sedite pet minut, ne da bi vas razjedala neustavljiva želja, da bi se s čim zaposlili? Lahko sami jeste v restavraciji, ne da bi se počutili nelagodno? Večina ljudi je težko sama. Pomagajo si z vsem mogočim - televizijo, drugimi ljudmi, drobnimi opravki - samo, da ne bi bili sami s seboj.

Razmišljala sem v čem je point. Izposodila nekaj psiholoških knjig. Opazovala ljudi. Opazovala sebe. Dejstvo je, da vsak človek v sebi nosi nekakšno tesnobo, skrite misli in želje, razočaranja in bolečino. Če bi si vsak dan vzeli nekaj časa "samo zase", se zamislili in sprostili brez useh odvečnih dejavnikov, bi ta tesnoba privrela na dan. Tega pa se bojimo. Bojimo se zamisliti sami nad sabo.

Zato sem se sama odločila za korenito spremembo. Čeprav vem, da preživim kar dosti časa sama s sabo, bi ta čas moral biti bolj kvaliteten. Sprehodi v naravo so odlična priložnost. Odideš v naravo, tja kamor ti je lepo, se malo spotiš, hodiš, tečeš. Kaj pa psihično? Najprej še vsakodnevne misli. Nato, ko zaideš globje v gozd, privrejo na dan tudi globja čustva. Razmišljaš kdo si, od kod prihajaš in kam greš. In ko razmišljaš dalje se začne občutek tesnobe. Bolečine. Nekaj te je prizadelo, nekaj si naredil narobe. In tu je sedaj point.

Priznaš si napako, saj si samo človek. Se zjočeš. Večkrat, če je treba. Se za trenutek zasmiliš samemu sebi. Nato pomisliš nase. Vse je za nekaj dobro. Imaš se rad. Živiš, nočeš izgubiti trenutka. Zaveš se, da je življenje prekratko, da bi pogreval slabe stvari. Bolje se je osredotočiti na dobre, stare pozabiti.

Pomislim na to, da se imam rada. Kdo pa me bo imel, če se ne bom imela sama? Začnem se zavedat, da sem edinstvena, da je še čas, da na svetu naredim številne pozitivne spremembe. =)

In za to je vredno živeti! In zato je treba "odvečno prtljago tesnobe" večkrat odpeljati v gozd in jo čistiti sproti, preden se jo nabere na tone milijone! ;)

Vaša psihološko mahnjena Uršula

torek, 25. avgust 2009

19. rojstni TEDEN


Seveda, zakaj bi človek imel rojstni DAN, če pa lahko ima zase kar cel teden. Seveda ta ideja nikakor ni zrasla na mojem zeljniku, pač pa na zeljniku moje "žlahte", ki je s čestitkami in obiski začela že kar v ponedeljek. Zakaj pa ne. Torej bo v sredo pravi vrhunec, se pravi jutri. Se bo pa tudi v petek še vedno dogajalo... =)

Pravzaprav bi se na zadnji 18. letni dan že kar spodobilo nekaj napisat. Vsak rojstni dan doživljam kot nekakšno osebno Novo leto, saj se takrat spominjam vseh dogodkov in prelomnic v preteklem letu. To je bilo vsekakor zopet uspešno. Slabe stvari bom dala v škatlo in jo shranila nekam v ozadje moje glave. Ne bom točno vedela, kam sem jo založila,ampak vedela bom, da škatla obstaja in da je tam. Vse, kar pa je bilo uspešno, gre z mano naprej. Ne v smislu spanja na lovorikah, ampak izključno za motivacijo.

Najlepša leta in blablabla... Kako prekleto prav imajo ti starčki! Dovolj sem stara, da mi ni treba biti doma ob uri. Trenutno doživljam (domnevno) najdaljše počitnice v življenju. V službo grem šele septembra. V žepu imam že kar nekaj lastnih denarčkov. Seštejte? Svoboda, svoboda, svoboda. Vsaj za par tednov. In najbolj všeč od vsega tega mi je, da lahko kadarkoli pograbim ves denar, "rukzak" dam na rame, musko in par cunjc, ter odjadram v širni svet. Vsaj za nekaj dni, ali vsaj uric. Nameravala sem naredit en bolj "ornk" trip v tujino v septembru... Ampak kaj, če je doma tako lepo! Trenutno se navdušujem nad knjigo Toma Jeseničnika, ki sem jo dobila za maturo. Slovenija v presežnikih. Daje ti vedet, da si popoln idiot, če iščeš lepote najprej drugod, potem pa šele doma. In na tem delam sedaj. Se vsedem na vlak nekega nenavadnega dne in se peljem.
Raziskujem. Potujem. Obožujem. Sem v naravi. Ljubim. Se učim.... Živim!!

Saj sem stara (že skoraj) 19. let! :)

Urši vse najboljše!***

ponedeljek, 17. avgust 2009

Bemtiš.

To poletje pa je poletje v skoraj pravem pomenu. Resno. Končno sem si dovolila rahlo prestopit prag domačega razmišljanja, se osvobodila tujih mnenj in začela iskati pravo, pristno in samosvojo Urško Koželj. Čez leto sem delala kot mravljica. Da ne omenjam stalnega treniranja in nasplošno postavljanja novih in novih ciljev, ki sem jih po večini "podrla". In je prišlo poletje, s familijo na morje, nato pa za en mesec v službo. Skladišče, trgovina, pisarna, gostilna... Vse to je blo ok. Naporno, ampak potrebno. In tako je bilo zadnjih nekaj let. Ampak tokrat mi je všeč, da je to poletje drugačno. In končno si dovolim malenkost predaha, preden se vsa zagnana strasno vržem v študij.

Pravzaprav z veseljem gledam nazaj, teh par mesecev, v katere še sama nisem resnično verjela. Matura, dvojni sprejemci, pa še in še stvari, za katerimi sem se gnala. In jih dosegla. Skoraj čisto vse, kar sem si zadala. Če sem se kaj naučila iz vsega tega, je to to, da moram še bolj verjet vase. Vsak človek bi moral. In verjamem, da se da vse, če se le hoče in če se za to dovolj potrudiš. Problem zopet nastane, ko mislimo, da si nečesa želimo in bi bilo dobro za nas. Povdarek na mislimo. Pa tega niti najmanj ne potrebujemo, oz. se ne zavedamo, da nas bo na koncu onesrečilo.

V glavnem. Delo imam, če koga zanima. Res je, da ne bom delala cel mesec, ampak ravno v tem je point. Se bom pa v kratkem času prekleto "nadelala". Ker sem sama tako izbrala. Delala bom na sejmu. Lahko bi se šla tja preprosto smejčkat, pokazat malo gole kože in zaslužit še enkrat toliko kot bom. Pa nisem izbrala te preproste poti. Da ne rečem še kako grše. Izbrala sem tisto, za katero se moram že sedaj pripravljat, se tudi določene stvari naučit in se izobrazit. Zato, da bom tam služila denar s pametovanjem, prodajanjem, prepričevanjem, pogovori v tujih jezikih... Ja, tudi jaz se bom razdajala kot tista dekleta v minikah. Razdajala bom svoje znanje, svoje sposobnosti. In to obožujem. Komaj čakam na nove izzive. Pa čeprav bom na nogah od jutra do večera, bo to na nek način super. Pridite kaj okrog!

Vaša, U.K.

torek, 14. julij 2009

JEBEM VAM SUNAC! =)

Ja, ja, točno tako! Danes sem prvič videla videospot Jebem vam sunac, skupine Langa. Moram priznat, da se mi zdi izjemno domiselen. Na prav prefinjen in korekten način se posmehuje Slovenskemu Janezu v nos, kar navsezadnje kaže, da jih le ne bi smeli tako podcenjevati. Drugo je, kar se dogaja z davkoplačevalskim denarjem, ki včasih zaide k Njim... Pa pustimo to.

Ima ta naslov mojega bloga še kakšen globji pomen? Morda. O tem lahko presodite sami. Bila sem tam. Borila sem se. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo namreč. Morda mi ni bilo namenjeno, a tam sem se vseeno počutila kot zmagovalka in tega mi (na žalost) ne more vzeti prav nihče. Živčni vrstniki, kolegi, vsi napeti, večurno čakanje da prideš na vrsto in nervoza... Vse to mi je na nek način dajalo moč. Ko sem vstopila pred trinajstčlansko komisijo, mi je pognalo kri po žilah. Ko sem s svojimi baletnimi copatki stopila na črn parket in so me obsijali žarometi, sem se prvič v življenju počutila zares živo.

To si želim. Je bil edini stavek, ki se mi je še motal po glavi. Nato sem se sprostila. Dala vse od sebe. Bila jaz jaz. Vse, kar sem dolgo pripravljala in si vmes že stokrat premislila, poslušala dvome da mi ne bo uspelo in blablabla, sem se predstavila čudovito. Vsaj zame. Tiste pol ure sem bila popolnoma srečna. Uživala sem v zbadanjih in jih komentirala, igrala in improvizirala. Odgovarjala in se razkrivala. Čutila sem se povezano z njimi. In to je bilo to. Zame je naloga opravljena. In to odlično. Če njim ni bilo všeč, žali bože. Mogoče nekoč spet poskusim. Morda nikoli več ne pridem blizu. Ali ni tako, da ko se ti zaprejo vrata, se ti odpre veliko novih? In taka je bila usoda. In uživala sem v njej. In uživam prav zdaj. Zadovoljna s tem, kar sem dokazala sami sebi. In prav to šteje.




Vaša,

Urška Koželj, dipl. neobupatorka

petek, 12. junij 2009

The streetcar named Desire


So, I am there where I was afraid to be for a long time. It is the time. To make a choice, which literature to pick for the exam on Academy. I think that Tennessee Williams won. Even if Blanche is not what I wanted her to be, this is his book, right? So I guess he is the bos. I am totaly running out of time, so I have to decide quickly. I also have some poems to pick, and I have to send it to Academy by the end of the next week. So this is a bit stressful time for me. Becouse I really want to do it good. Even I do not suceed, I will do my best. I am starting to think that this is really the career and a life I want. And nobody cannot take this spirit away from me. I am trying to think positive. I hope to get some best wishes from you, my dear reader, whoever you are. =)

Au revoir,

Blanche

P.s.
Some poem from Federico Garcia Lorca


Despedida

Si muero,
dejad el balcon abierto.

El nino come naranjas
(Desde mi balcon lo veo.)

El segador siega el trigo.
(Desde mi balcon lo siento.)

Si muero,
dejad ej balcon abierto!




Slovo

Ko umrem,
pustite balkon odprt.

Deček pomaranče je.
(Z balkona ga vidim.)

Kosec žito kosi.
(Z balkona ga slišim.)

Ko umrem,
pustite balkon odprt.

nedelja, 24. maj 2009

Gola


No, pravzaprav se po dooolgem času počutim svobodno (vsaj za nekaj uric, dokler se ne vrnem na ekonomijo), saj sem izbrisala vse račune, od najbolj zanikrnih netlogov, ki so res, pardon, kretenski in na podlagi "glasuj zame". Sovražim to. Zbrisala sem tudi facebook, pa niti ne zato, ker je bil slab, pravzaprav sploh ne, ampak zato, ker sem proti koncu sprejemala že res vse ljudi, ki so me dodali, pa se mi ni ljubilo "čekirat" če jih usaj na videz poznam. No, po feng-shu-ju je vsa ta krama, ki je ne potrebuješ zelo negativna. In res, veliko bolje se počutim. Seveda bom nekatere stvari še potrebovala, zato bom ustvarila nov račun, brez skrbi! :) Vesela sem, da slišim, da nekateri redno spremljate blog. Hvala vam. Seveda lahko dodate kdaj tudi kak sočen komentar, saj se zavedam, da včasih celo zanalašč napišem kako "bučko": =) Torej, matura je tu, zapiram se v sobo, učim, ko mi presede stečem ven in se dodobra utrudim. Najdete me tudi na bazenu, pa na aerobiki, pa v Terri :) Lep pozdrav, aja, pa dodajam, da sem pa vseeno ob pomoču nekaterih intenetnih strani spoznala veliko zanimivih ljudi. Haha, češ... ;) Vaša Uršula

nedelja, 10. maj 2009

Šopek rož ali kako se uničuje le te.


Tako. Po dolgem času. Še daljšega pa me sedaj spet ne bo, saj je matura že stopila skozi vrata dvatisočdevet. Danes me je tako rekoč spreletel srh, ko sem dodobra "naštudirala" in se poglobila v moja tako zvana "dvojna sprejemca". Naredila plan. V kolikor je to sploh možno. "Pojamrala" moji dragi in dragemu in nabila račun, kako sem najbolj boga na svetu (čeprav zdaleč ne mislim to, le hrepenela sem po spodbudnih besedah, na katere tako ali tako, vsaj pri njima, ponavadi naletim brez klečeplazenja). In šla teč. Kaj pa drugega. Za spremembo po navadni turi še na bližnji hrib pa dol, kjer sem naletela na čudovit travnik, ki mi je kar polepšal ta turoben dan. In po stotih letih sem si drznila natrgat si šopek. Načeloma sem proti, saj naj rožce lepo rastejo, ne pa "crknejo" v mojem laboratoriju. Ampak useeno. In ja. Travnik že skoraj ni več travnik. Vse pozidano in splanirano, se pravi hrib dobesedno prekopan. Zemlja totalno razrita. Pol travnika je že beton. In jst veselo trgam, stojim v hribu in naenkrat se "hribček" podre. Tako zvana "dobro splanirana zemlja" začne drset.. In jst z njo. Pa naj še kdo reče, da to ni poseganje v naravo? No in rožce so se mi po tem kar smo videle, zdele prav zadovoljne, da so odšle z mano domov. =)

Pa še nekaj zanimivih misli Dalajlame:

1. Take into account that great love and great achievements involve great risk.

2. When you lose, don't lose the lesson.

3. Follow the three Rs: Respect for self, respect for others for all your actions.

4. Remember that not getting what you want is sometimes a wonderful stroke of luck.

5. Learn the rules so you know how to break them properly.

6. Don't let a little dispute injure a great friendship.

7. When you realize you've made a mistake, take immediate steps to correct it.

8. Spend some time alone every day.

9. Open your arms to change, but don't let go of your values.

10. Remember that silence is sometimes the best answer.

11. Live a good, honorable life. Then when you get older and think back, you'll be able to enjoy it a second time.

12. A loving atmosphere in your home is the foundation for your life.

13. In disagreements with loved ones, deal only with the current situation. Don't bring up the past.

14. Share your knowledge. It's a way to achieve immortality.

15. Be gentle with the earth.

16. Once a year, go someplace you've never been before.

17. Remember the best relationship is one in which your love for each other exceeds your need for each other.

18. Judge your success by what you had to give up in order to get it.

19. Approach love and cooking with reckless abandon.

četrtek, 09. april 2009

Books, books, plenty of it...

Tako.
Pa smo prišli !že skoraj! do konca. Niti ne toliko moja pedantnost, kot preprosta sila nujnosti, me je prisilila, da že končno uredim stare zvezke, knjige. Ne da prej niso bili, oh seveda, prav lepo so bili pospravljeni v notranjosti knjižne mize. Ampak sedaj je nastopil čas, da zmečem osnovnošolske zvezke v smeti, knjige prodam, in naselim nove, za maturo, fax...

Ne morem verjet kaj vse sem "šparala"! :D Da ne omenjam starih dnevnikov, ob katerih sem se do solz nasmejala, pa vseeno kakšno potočila tudi od žalosti same. Seveda sem našla kup starih pesmi, mojih in znanih, tako da me je še to recitiranje naglas (bila sem namreč sama doma), zamotilo za dobri dve uri. =) "Končno!", bi rekla Patricija, ki me skrbno opominja, da je prišel čas, ko se moram skrbno potopiti v raziskovanje težje književnosti, jo predelat in izbrati dela, katera bom predstavila na sprejemnem izpitu na Akademiji za glasbo, radio, film in telvizijo.

Pa veselo na delo, bi rekli temu... Čeprav je recitacija kot taka, meni všečna, ne delo...

nedelja, 05. april 2009

Štiriletniki =)

Nedelje...
Živim zanje. Preprosto zato, ker so del častitega vikenda, ker mi omogočajo dolgo spanje, predvsem pa več prostega časa zase in za moje najbljižje.

Zaradi sobotnega čarobnega večera, sem se zjutraj zbudila spočita in z nasmehom, ki se mi je bohotil čez obraz. Sijalo je sonce, skočila sem pokonci, na široko odprla okno in vdihnila nov dan. Bilo je izjemno toplo.
Ati nam je pripravil zajtrk in butarce, potem pa sem jo odmahala proti cerkvi (btw 100 metrov stran od naše hiške). Srečala sem folk, malo počvekala itd.

Sicer sem si to nedeljo rezervirala za matematiko, pa je bila vseeno skoraj preveč sumljivo sončna... In ja, naši so imeli plane. Najprej v Žalec na kosilo k babici, nato pa u Mengeš na Domnov rd.
In ja, čeprav si domišljam da sem usaj malo v formi, se teh štiriletnih malčkov ne ukroti kar tako... In po dobrih dveh urah igric, lovljenja, skrivanja in odkrivanja zakladov, smo Sandra, Lara in jst obsedele brez besed. =)

Rada imam nedelje.

sobota, 04. april 2009

Tisti dnevi...

Ja, to so tisti dnevi, ko se mi po šolsko ne da prav nič. Pa pride še bolj kot ponavadi v ospredje šport.

V četrtek sva bila z Borom zvečer na bazenu kar dve uri skupaj (moj sošolec, a.k.a. vaterpolist in tako zvani moj novi osebni trener plavanja =)). In ja, za prvič sva se kar dobro "gnala", mislim, da sem nekako dosegla normo, ampak še vseeno bo treba delat na tehniki pa skoku. Ker še vedno plavam goloba. ;)

V petek sem po šoli izpustila pevske, in šibala na 85- letnico strica Tončija, kjer sem bila tudi uradni fotograf. Tam sem se seveda fajn najedla, potem pa hop na aerobiko, saj sem jo pozabila odpovedat. Mami pa je zanalašč ni, ker se moram kao tudi sama malo znajti. Najlepša hvala! :D Pa ni bilo take sile... Pravzaprav se je kar prilegla!
Potem pa s puncami na pjačo in tako dalje... Pa se je petek zaključil.


Sobota se je začela že kar zgodaj, ker smo imeli v hiši goste iz Avstrije, ki so prespali pri nas. Ata Stanko je prišel pome, in peljala sem ga na Roglo smučat. :) Nakoncu sva itak bolj srfala kot pa bordala... Pa dobro.
Bila je odlična priložnost da sva bila malo čisto sama. In ponudil mi je svojo novo garsonjero, med mojim študijem v Ljubljani. Bila sem strašno vesela!! :D In to je bilo to...


Sobota se počasi preveša v popoldne, zunaj sonček, jaz pa za matematičnimi knjigami. =(
Potem imam še sesanje, pa s5 učenje, pa inštrukcije, pa s5 učenje... Potlej pa je sobota zvečer!! Vemo kaj to pomeni... ;)
Sicer bi lahko šla s Killingi na koncert nekam blizu Zagreba... But there's too much I HAVE TO do.
Torej, zdej za knjige, zvečer se pa malo razvedrit!! :)
Lp do prihodnjič,
Marica

nedelja, 29. marec 2009

Teci dalje, hitreje, močneje!

Hja...
Pa smo tukaj kjer smo... Ples je za mano, maškare so šle, matura se bliža, sprejemni izpiti pa še bolj.
Moja fora z Amy Winehouse je kar navdušila, še vedno pa večina slovenčkov sploh ne razume kdo to je. :D Ampak zahvaljujoč le-tem sem se lahko dodobra nasmejala.

Jaz: (v maškarah, na bowlingu, oblečena v Amy) " A veš kdo sem??"
Oni: "Ja, Urška Koželj!! "
Jaz: "Pa neee, Ejmi Uajnhaus!!!"
Oni: (debelo gledanje)

Heheheheheh... In tako dalje.

Še bolj sem se "vzela v roke" glede športa, plavanje je kar kritična točka, če se pogovarjamo o sprejemnih izpitih za na Dif. Tek, plavanje, aerobika. O Agrft-ju, ki pa sem ga, btw, dala na prvo mesto, pa raje sploh ne izgubljajmo besed... Bi bilo bolje če se po hitrem postopku začnem poglabljat v kakšno sufisticirano književnost! :)
Danes sem se oglasila pri Nati in gledanje starih albumov me je totalno navdušilo in prepričalo, da za vsako ceno organiziram srečanje. Nas 7.
Starih, nekoč najboljših prijateljic. Skupinice Angels. Ker smo med srednjo šolo totalno izgubile stik.
Ana, Inge, Mateja, Nastja, Simona, Staša in jaz.
Banana Kovček, Ringlo, Kiwi, Nafta Čik, Alojz Rudolf, Japka in Hruška.
To načrtovanje me je v nulo razburilo, in komaj čakam da se s5 vse srečamo!
Če kdo bolj ni za skupaj kot mi, nočem nič. Pa smo vseeno vedno držale skupaj.
In to je to.
Se mi že malo spi... Pa nekaj fotk za popestritev!
Lp...
Uršula

Nas 7 =)


Pati & me u mestu srečava The Dog- a =) (moj najljubši kuža;)


Snemanje šolske himne na placu :)

Amy po zategnjeni špuri.

četrtek, 12. februar 2009

Maškurce.

Bil je zabediran dan, še dobro da pokliče Gašper in me reši. Nej bi mu šla pomagat šopingirat za sestričnino 18ko, pa se je iz tega razvilo marsikej...
No in ko sm sicer nasmejana prijadrala domov, po večurnem slikanju videospota v podzemlju Treh lilij (bom kdaj drugič obrazložila), sem s5 postala žalostna.
In sem se šla afnat.
Nakup za maškurce št.1 :D















ponedeljek, 02. februar 2009

Maturantski ples SEŠ Celje <3

Tako. Pa je mimo. Tako dolgo in

nestrpno sem ga pričakovala, da sem popolnoma pozabila na svet okoli mene. Veselila sem se ga od 2. letnika naprej, ko sem bila prvič na takem plesu in sicer na Blažovem. In sedaj, ko vem da nikoli več ne bom maturantka... Si ne morem kaj da mi lahna rosa ne bi silila v očke! Pa ne bom več nakladala... Saj ga je večina od vas tudi že preživela!
Najlepše so bile priprave, pa potem ko se s sošolkami nismo znale pogovarjat čisto o ničemer drugem, pa ko smo norele z oblekicami in vso to šaro... In bil je tu.
Naličeni, "popeglani", dodelani videzi. Vsi so mi bili po svoje všeč, čisto vsi!
Je pa res, da sva bila z Rokom najlepša :D Malo za hec, pač ja, ker sva na ta večer praznovala prav posebno obletnico- 1 leto. =)
Bila je generalka, pa bil je smeh, pa bilo je padanje in
zapletanje, pa bila je Urška ki je 5 minut pred začetkom pudrala sošolce, ki so se jim tik pred zdajci pojavili mozoljčki...
Pa bil je posrečen ples, bila je ponosna "žlahta", bila je Urška ki je plesala z ravnateljem in bila je Urška ki je plesala z atijem, pa bila je potem Urška ki je plesala s sošolci kot nora pa na odru pa za mizo... Ah ja. Nepozabni spomini.

Naj raje slike govorijo namesto mene.








Ples z ravnateljem


Ples z očkom :)


Best of 4.f




moja odštekana familija.com


Vsi moji povabljenci


Moja družinica <3>


Hvala ti! *


sreda, 28. januar 2009

SAMO ŠE 2X SPAT!!

Ja, zares še samo danes in jutri zatisnem oči, in... TUKAJ BO!!! Moj maturantski ples seveda. Bolj ko gre pričakovanje proti koncu, bolj s sošolci ne moremo verjet... Da se nam bo zares zgodilo! Pravzaprav res še ni dolgo tega, ko smo prestrašeni "fazančki" prvič ugledali ekonomsko luč in Zmaja... Ja, ja, vsi dobro vedo kaj mislim s tem!
Prav nestrpna sem že... Da oblečem mojo dolgo pričakovano oblekico, nataknem vrtoglavo visoke petke, nadanem rokavice in uhančke, nališpam obraz... In se zavrtim v noč, ki niti najmanj ne dvomim da ne bo polna smeha, solz, plesa, poljubčkov, pogledov ponosnih atijev... :D
In ja, težko pričakovani ples z ravnateljem. Sem tudi ponosna, da sem bila izbrana.

Upam le, da me zdravje ne pusti na cedilu. Včeraj sem se šla veselo kopat s sošolci, danes pa sva z Borom vodila sejem učnih podjetij v Golovcu, kjer je za nameček še dve debeli urici veselo pihalo po naju. Ta teden je zakon! Ju3 je generalka, pa nekje moram še eno torbico "ujagat", pa razdelit vabila vsem mojim povabljencim (ekonomska organizacija, se razume), itd.

Res ga že nestrpno pričakujem. Pravzaprav sem "čekirala sceno" že na kar nekaj maturantskih plesih, a nobeden od njih ni bil prav Moj.
Zato Moj, pripravi se. Prihajamo!!!

sobota, 24. januar 2009

La precencia de Cyntia

Tih, žgoč dan. Zemlja vpije po vodi, a te nikjer.
V sobi prijeten hlad. Odprta balkonska vrata, skozi katera se igrajo dolge, sveže bele zavese. Vse izgleda tako zračno in sveže, kot da sobane ne bi obdajali stari in že oguljeni kosi pohištva. Na sredi prostornost ubija stara, velika železna postelja, ki je skrbno prekrita s snežno belimi pregrinjali. Blazine in ostala mehkoba na njej jo delajo tako pošteno... Pa vendar bi ta stara postelja, če bi znala govoriti, povedala tisoče in miljijone zgodb...

Na ulici je izgledala kot povprečno dekle iz Leblona. Kolikor je dekle iz Ria sploh lahko povprečno. Zanjo to vsekakor ni držalo. Imela je dolge, temne lase. Rahli kodri so ji poplesavali v vetru. Njene oči so bile izrazito zelene, po mami. Koža ji je dišala po morju, vračala se je s plaže.
V hišo je prišla pozno popoldne. Kako lepo je bilo imeti svojo hišo! Sesedla se je na posteljo, zavzdihnila, prižgala cigaret in zopet opazovala Zezinha skozi odprta balkonska vrata. Ta "smrkavec" ji je pošteno buril duha in nemir med njenimi stegni...
Nihče ni vedel, kdo je, od kod je prišla ter kje dobiva denar, da živi sama. Bila je rosno mlada, ujeta nekje med deklico in žensko.

Napol v nekakšni omami je zaslišala korake. Bil je on. Moral je biti on. Naglo se je ulegla, odkrila rahlo zagorela stegna in se naredila da spi. Tako jo ima najraje.
Stopil je v največjo sobo v hiši in jo zagledal pred sabo. Razgaljeno, pokrito le z nekaj kosi nekakšnega belega blaga... Niti ni znal presoditi kakšno obleko nosi, niti ga ni zanimalo. Stopil je do nje, zgrabil jo je in si jo nahitro vzel, in še preden je Zezinho mogel videti zaključek, je prižgal cigareto in se usedel na rob postelje. Ona je storila enako. "Zakaj si danes tako zgoden?" ga je vprašala s tistim kančkom dvoma v očeh. "Oditi moram, pozen sem."
Natančno je že poznala vse njegove odgovore. Domov mora, jasno. Doma bi moral biti. Venomer bi moral biti doma.

Bil je resen človek v zrelih letih. Njegov šarm še zdavnaj ni zamrl, in tisti že skoraj čisto sivi lasje so ga delali privlačnega. Imel je izklesano postavo in nevaren pogled. Njegove močne roke so bile v mladosti navajene trdega dela. Še vedno pa je bil strasten in temperamenten, celo hudo vzkipljiv na trenutke.
Spoznala ga je nekoč na vrtni zabavi nekje v predmestju. Zabavi, ki jo je na njihovem posestvu pripravila njegova žena. Camilla je bila njena nova prijateljica in njegova hči. Tako sta se spoznala. Tako so se njine oči tiste noči srečale v soju bakel. Že dolgo pri sebi doma ni videl česa tako mladostnega, dehtečega in brhkega.

Na zabavi je bilo ogromno ljudi, hrane, pijače, bazen, glasba, ogenj. Bila je mlada in energična, rada je spoznavala nove ljudi. To je tudi tam počela, vse dokler ga ni zagledala. In drugič. In tretjič.Opazoval jo je. Opazila je njegov poželjiv pogled.To jo je vedno zabavalo. "Že dolgo nisem imela moškega", je pomislila in stekla v temo.
Sprehodila se je skozi odprt hlev, ne daleč stran od prizorišča. Malo si je želela zadihat... Nakar so jo zgrabile nekakšne močne roke:"Kaj za vraga počneš tu, smrklja?!" Nasmehnila se mu je in za trenutek ga je imelo, da bi jo udaril. Nihče se na njegove grožnje ne nasmeji. To ga je razkačilo. "A boš že povedala, s kakšnimi nameni se sprehajaš med tujimi konji, na tujem posestvu?!" Še zadnjič se je nasmehnila in zbežala v noč.

Ko jo je Camilla naslednjič povabila, je bil sončen in vročičen dan. Oblekli sta kopalke in nameravali dan preživeti ob bazenu. Pridružila se jima je tudi Lucia, njegova žena. Pogovarjala se je s puncama in ju spraševala o šoli. Camilla je bila v primerjavi s Cyntio resnično povprečno dekle. Cintia je hočeš nočeš izstopala. Ko je Antonio proti večeru prišel domov, je nameraval dokončati delo. Pa si je premislil.. Šel je pozdravit hči in ženo na vrt, a tam je bila tudi ona... To je v njem zbudilo nekakšno hudo jezo. Vsa privlačna je plavala na blazini, tik ob njegovi ženi. Za hip se mu je vse pred očmi ustavilo, in videl je samo njeno popolno telo... Takrat še snežno belo kožo, kapljice, ki so povzele tja, kamor ne bi smele... In prsi! Imela je najčudovitejše in najlepše oblikovane prsi, kar jih je kdaj videl. "Naredil bi jo žensko!" si je mislil. A ni vedel...

Ni vedel da bo prišlo tako daleč. Na naslednji zabavi je zopet zbežala v temo, a tokrat ni naletela le na močne roke.. Zgrabil jo je in vrgel na seno. Strgal ji je srajčko pod katero ni imela ničesar. Igrivo se mu je nasmejala, a usta ji je pokril z roko, da ju ne bi kdo slišal. Močno jo je privil k sebi in njen vonj ga je delal vražjega, obsedenega... Z roko ji je napol grobo segel pod krilo in tudi to je bilo vse, kar je imela na sebi...

Tako je večkrat, kar brez povabila prihajal v njeno hišo. Si jo vedno drugače vzel, vedno bolj divje. Njej je bilo v zadovoljstvo, na nek način ga je občudovala.
Srečanja so bila še posebej v zadovoljstvo sosedovemu fantu, ki je vseskozi delal in delal doma, naposled pa se je le naskrivaj splazil do okna, pri katerem je vso situacijo lahko opazoval. Najprej mu je bilo tuje, neprijetno. Kasneje si jo je ogledoval vsak dan. Poznaval je njene navade in vedel, da doma najraje ne nosi drugega kot samo hlačke. Bil je čisto nasprotje Antonia- mlad, neizkušen, zaletav in sramežljiv. Vseeno se je bil za svoja leta že kar dodobra razvil in razrastel.
Nekoč ga je dobila. Nasmehnila se mu je in mu pokazala prsi. Skoraj ga je kap. S prstom mu je nakazala naj pride k njej. Bila je soparna, medla noč. Čez ulico je pohitel do vrat. Spomnil se je zgodbice iz otroštva, ki so jo pripovedovale sosednje gospe. Da v tej hiši straši. Da je nihče noče kupiti, saj naj bi notri ljubimec nekoč umoril mlado dekle. Domačini tega dela mesta so močno verjeli v to.
Vrata so bila odklenjena in s strahom je stopil noter. Počasi je načel stopnice, nakar ga je spreletel srh, a ne pred hišo, temveč pred njo. Hotel je zbežati.. Pa si je premislil. Ko je premagal stopnice je stopil v sobo iz katere je prihajal soj sveč. Ležala je na postelji, ovita v brisačo.
"Izgleda, kot da si videl duha, Zezinho." Je odvrnila mirno. "Si mi prinesel, za kar sem te zadnjič prosila?"
Mel si je roke in jecljaje spravil iz sebe samo:"Ne gospa."
"Kaj torej počneš tu? Kaj tako buljiš? Še nisi nikoli videl ženskega telesa?"
Čez nekaj časa je odločno odkimal.
"Pa bi ga rad?"
Skomignil je z rameni.
Odvrgla je brisačo in se gola ulegla na posteljo.
"Koliko si star?"
"16 gospa."
"Kakšna gospa neki, samo dve leti sem starejša od tebe! Od sedaj naprej sva na ti, velja?"
Segla mu je v roko in ga potegnila k sebi.


Se nadaljuje...


P.S. Posvečeno tebi, D.
Hvala za inspiracijo in pregovarjanje da objavim!

sreda, 21. januar 2009

Moja Inge

Hja...
Težko pišem, a moram priznat, da me že pošteno tišči, saj že kar lep čas nisem objavila kakšne zgodbe. No, zgodbice, Dejan :) Zagotovo v bljižnji prihodnosti!
Ok, bistvo.
Ležim doma, z 39 vročine, vnetjem dihal in bolečim trebuščkom. Hmh. Kam je šla moja odpornost letos? Z zdravnikom sva že skoraj na ti, brez heca. In strašno mi je hudo kadar moram kar ležat.
In ja. Tukaj je! Moja super oblekca za na maturantski ples, seveda. Blue coctail dress. V pravem pomenu. Kratka in sladka. Moj angel v sili, Irena, me je danes zjutraj kar najlepše prebudila v ta siv in razmočen dan. V Ljubljani je našla točno tiste rokavičke, ki sem jih že vseskozi iskala! Tako je moj out-fit nekako zaključen. Reportaža o vsem dogajanju seveda sledi, zakaj bi torej sedaj po nepotrebnem izgubljala besede?

Pravzaprav veliko razmišljam, sedaj, ko imam čas. Ponavadi se mi neprestano kam mudi, imam obveznosti, šolo, učenje, neprestano me kdo kliče itd itd. Inge se mi vedno nasmehne in doda: "Urš, ti si res--- " pa malo počaka, in vedno sledi kakšna opazka. Sem bi zagotovo dodala "prezaposlena" ali pa "preobremenjena" ali pa "ena taprava slika". Joj, res jo imam rada. Ne dolgo tega je praznovala svoj 19. rojstni dan. 19.!!!! Kam gredo leta? Še pred parimi minutami sva bili dve navihani deklici, ki sta se učiteljici v podaljšanem bivanju zlagali, da sta mamici naročili, da morata domov vsak dan že ob 2h. In tako sta smrkljici ob 2h vsak dan veselo zapustili oddelek in odšli na drevo pred šolo. Ja, na drevo! In iz njega opazovali fante, ki so čakali na avtobus pred šolo... Heh. Inge si je nekoč gor zlomila roko in bilo mi je zelo žal, saj sem vedela da sem deloma kriva tudi jaz... Tako ali tako pa so naju po nekaj mesecih krvavo razkrinkali. Kakopak, ubogi devetletnici. Suzi. Suzana Kvas. Se še spomniš? Bila je močna in s klovnastimi lasmi, odločnega karakterja, a vseeno prijazna, nekakšna dobričina.
Ali tvojega prvega šolskega dne pri nas. Drugi razred, dve sošolki na novo. Mami mi je zjutraj povedala, da pride k nam neka Inge, sodelavkina hči.
V razredu se nobeden nekako ni zmenil zanju...Pa poskusimo! Vedno sem bila družabna in za sklepanje novih poznanstev... A je vseeno ena izmed njiju gledala tako grdo, da sem najprej poskusila srečo pri drugi. In srčno upala da je ona Inge! A bila je Maja. In čeprav takrat nisem bila zadovoljna s tem, in sem le stežka zbrala pogum, da sem pristopila še k tebi, k mrkemu obrazu. In prav ta obraz se je izkazal za pravega. In prav ta obraz me spremlja že 10 let in me ni še nikoli pustil na cedilu, kot toliko drugih!
Sva se pa večkrat spričkali. In bilo mi je všeč, veš... Ker sem te občudovala in ker si se znala super kregat in ker si izgledala res grozno kadar si se. In marsikatero lastnost ali besedo sem ti ukradla, in jo potem uporabila pri naslednjem kreganju. :D In seveda imaš še vedno to čast, da si edina punca ki sem se kdajkoli stepla z njo! Pa tudi za to nisva bili krivi čisto sami. In mislim da je to tudi eden večjih spominov našega razreda iz oš, saj se vsi smejijo na račun te zgodbice. Predvsem midve!
Da najinih vraževernih obredov sploh ne omenjam. Pa najinih tajnih pogovorov po telefonu, pa zmenkov v parku, češ, da se po telefonu tega ne moreva pogovarjat (vpliv mehiških nadaljevank s katerimi sva bili v tistih časih obsedeni). Itd itd itd...

Ingica, še enkrat vse naj naj! To je še moje zadnje, malo zamudniško darilo. Saj veš, da ti letos še nisem napisala pisma kot vsako leto ane?

Ne zanima me, kaj o meni menijo ljudje, ki me ne poznajo dovolj.
Gane pa me, kar o meni menijo tisti, ki me poznajo zelo dobro, moji prijatelji.

Rada te imam!

sreda, 07. januar 2009

An old man
turned ninety-eight.
He won the lottery
and died the next day.

It's a black fly
in your Chardonnay.
It's a death row pardon
two minutes too late.

And isn't it ironic...
Don't you think?

It's like rain
on your wedding day.
It's a free ride
when you've already paid.
It's the good advice
that you just didn't take.

Who would've thought... It figures.

Mr. Play It Safe
was afraid to fly.
He packed his suitcase
and kissed his kids goodbye.
He waited his whole damn life
to take that flight,
and as the plane crashed down
he thought:
"Well isn't this nice..."

And isn't it ironic...
Don't you think?

Well life has a funny way
of sneaking up on you.
When you think everything's okay
and everything's going right.
And life has a funny way
of helping you out when
you think everything's gone wrong
and everything blows up.

In your face.

A traffic jam
when you're already late.
A no-smoking sign
on your cigarette break.
It's like ten thousVelikost pisaveand spoons
when all you need is a knife.
It's meeting the man of my dreams =)
And then meeting his beautiful wife. =(

And isn't it ironic...
Don't you think?

A little too ironic...
And, yeah, I really do think...

Life has a funny way
of sneaking up on you.
Life has a funny, funny way
of helping you out.
Helping you out...